V mladosti sem živela v hiši na vasi, kasneje nekaj let v stanovanju v bloku, preizkusila oboje in vedela, da si želim hišo, ki bo imela vse, kar za življenje potrebujem, v pritličju. Imela sem mamico, ki je bila zadnja leta življenja gibalno ovirana in na vozičku, zato mi je bilo še toliko bolj jasno, kaj ti lahko prinese življenje. Poleg tega sem si želela teraso, na kateri bom zvečer, ob kozarčku penine, klepetala z možem, in vrt, kjer bom lahko odrezala cvet, ki bo krasil naš dom. Vse to imam in sem srečna.
Če bi imeli možnost – bi stanovanje opremili z umetninami svetovno priznanih umetnikov ali z izdelki domače obrti, slikami vaših otrok, ročno narejenimi izdelki lokalnih ustvarjalcev?
Čeprav sem človek, ki ljubi dizajn, naš dom ni opremljen z zvenečimi imeni dizajna. Edini tak kos je stol Nike Zupanc. Hiša je mešanica modernega, starinskih kosov in del domačih umetnikov. Kamin nam je oblikoval sorodnik, akademski kipar Zlato Rudolf. Moj akt, ki je zaročno darilo mojega moža, je delo slikarja Rudolfa Španzla, zelo ljuba slika moje kreacije pa je delo žalskega slikarja Dareta Zavška. Vsi trije umetniki so tudi naši prijatelji, zato njihove umetnine dajejo domu še toliko več topline. Rada imam obnovljene kose, ki so bili bodisi last naših prednikov ali pa prineseni z bolšjih trgov, hkrati pa cenim in me vedno znova navdušijo izdelki lokalnih ustvarjalcev.
Ali vaše trenutno delo/zaposlitev odraža tudi vašo izobrazbo ali ste se lotili povsem drugega področja? Če bi izbirali kariero danes, bi izbrali isto pot?
Svojo poklicno pot sem začela na srednji kemijski šoli v Celju, vendar za to nisem bila zares »poklicana«. Klicala me je umetnost, dizajn …, zato sem vztrajno z delom, izobraževanjem ob delu temu sledila in uresničila svoje mladostne sanje, to je – postati modna oblikovalka. Moj poklic je moj način življenja, ki ga ne bi zamenjala za nič drugega.
Ste bolj urbani človek ali ljubitelj podeželja in narave? Kaj so plusi enega in drugega?
Z družino živimo v Žalcu, majhnem kraju, kjer se poznamo vsi po malem. Vse, kar za vsakodnevno življenje potrebujemo, je na dosegu »peš hoje«, kar nam omogoča res kakovosten in umirjen vsakdan. Za svoje potrebe dizajna pa vsake toliko časa potrebujem obisk večjega mesta, kjer ob kavi spremljam utrip mesta, stil oblačenja prebivalcev in si ogledam znamenitosti.
Znate razmejiti službo od zasebnosti? Kako preživljate svoj prosti čas?
Moje delo je moj način življenja in nehote je v moje delo vključena cela družina, kar sicer ne pomeni, da ne znam svoje službe občasno čisto izklopiti. To se najpogosteje zgodi v poletnih mesecih, ko čas preživljam v hiški na morju, se družim s prijatelji, sorodniki, ustvarjam izdelke za dom … Prosti čas preživljam največkrat z družino, skupaj smo celo poletje, v zadnjem času gremo vsaj dvakrat na leto na kakšne počitnice v tujino, skočimo na bližnji hrib in se posvetimo drug drugemu. Sama imam vsakodnevno jutranjo rutino, ko v miru spijem kavo, se s kužkom odpravim na enourno hitro hojo, v miru pojem zajtrk in se potem odpravim v atelje.
Kaj konkretno se vam zdi trenutno problem svetovnih razsežnosti?
Vojne, svetovne vojne, vojne zelo blizu nas … in seveda velika onesnaženost narave, ki kaže svojo moč z velikimi vremenskimi spremembami, boleznimi, ki jih včasih ni bilo, ali jih ni bilo vsaj v takšnih razsežnostih.
Kako bi ocenili odnose med moškimi in ženskami danes? Je delitev družbenih vlog še tradicionalna ali se je pod vplivom sodobnih razmislekov spremenila?
Mislim, da se je odnos med moškim in žensko spremenil. Ni več tolerance, pogovorov, razumevanja, spoštovanja ... Ločitve so velikokrat hipna odločitev, zaradi razlogov, ki bi jih s pogovorom morda lahko rešili. Odraščala sem v ljubeči družini, kjer smo za današnje razmere živeli prej v pomanjkanju kot izobilju, prisotna je bila bolezen, pa vendar sta starša vztrajala, se spoštovala in nama z bratom dala prelepo popotnico za življenje, naju naučila delavnosti in spoštovanja sočloveka in, ko danes razmišljam za nazaj, ju zaradi vsega naštetega še toliko bolj in globoko spoštujem.
Se je odnos človeka do hišnih ljubljenčkov v zadnjih letih na splošno spremenil oziroma ali vam družbo dela kakšna živalska duša?
To pa zagotovo! Imamo kužka, kraljevega kodra Chata, ki je naš družinski član, povsod z nami, samo govoriti ne zna, čeprav nam z laježem pove čisto vse. Tudi v mladosti smo doma imeli kužka, lepo smo skrbeli zanj, ampak vendarle je bila njegova vloga biti čuvaj in je bil zunaj in nikoli mu ni niti na misel prišlo, da bi hotel v hišo. Mislim pa, da je prisotnost hišnega ljubljenčka zelo pozitivna stvar za družino in upam, da bomo še dolgo skupaj. *
