V drugem največjem koroškem mestu Anja Stanković živi že pet let. Najprej se je zaradi bolje plačane službe v proizvodnji z Jesenic tja vozila njena mama, ko pa je delo v Avstriji dobil še njen očim, so se čez mejo preselili vsi trije. Anja je v Beljaku končala srednjo šolo, zdaj se izobražuje in dela kot osebna trenerka v fitnes centru. Po njenem pripovedovanju je v uradnih stikih v mestu, ki je sicer precej večkulturno, mogoče čutiti ksenofobijo. »Na uradih, pošti in pri zdravniku pogosto govorijo le v nemščini, četudi zaposleni govorijo angleško in vidijo, da tujec ne razume. Res pa je, da jih veliko tudi ne govori angleško,« pravi Anja Stanković. »Razumem, da so kritični, če nekdo že dolgo živi tu in se ne nauči jezika, a drugače je, če se je posameznik šele preselil.«
Vendar Anja Stanković po drugi strani pripoveduje, kako je vsakodnevno družbeno vzdušje med ljudmi prijetno. »V splošnem vlada prijaznost. Tudi pri nas v fitnes centru v delu, ki je posebej namenjen vadbi starejših, da se ti lahko varno rekreirajo, nad čimer so navdušeni, z uporabniki vedno poklepetamo, pustijo nam napitnino ali pa celo kupijo kakšno pozornost.« Ob rekreaciji in športu pa tako, kot to poznamo v Sloveniji, tudi v Avstriji marsikdo preživlja prosti čas. »Kolesarijo, planinarijo in tečejo.« Za to je Beljak z naravnimi zavarovanimi območji, jezeri v okolici in goro Dobrač, ki je najstarejši koroški park, odlično izhodišče. »Okoli jezer je veliko lokalov in restavracij, urejenih igrišč in plaž,« opisuje Anja Stanković. Na Baškem jezeru, Avstrijci mu pravijo Faaker See, ki slovi po svoji čudoviti turkizni vodi, so priljubljeni veslanje, jadranje in ribolov, podobno velja tudi za Osojsko jezero, v nemščini Ossiacher See.
Pomembnost festivalov
Beljak je živahno mesto, zanimivo tudi za turiste, o čemer med drugim pričajo trgovine s spominki, ki se na ulicah množijo. »Veliko je festivalov in praznike jemljejo zelo zares. Ko sem se preselila, sem bila presenečena, kako velika stvar so tu praznovanja. Med poletnimi dogodki je osrednji festival Villacher Kirchtag. Mesto v tem obdobju resnično zaživi, naselijo ga stojnice in vrtiljaki,« o največjem avstrijskem tradicionalnem festivalu pripoveduje Anja Stanković. Prvič so ga organizirali leta 1936, v sodobnosti pa Beljak v tem času obišče več kot 450.000 ljudi. Staro mestno jedro se spremeni v plesni in glasbeni oder, ki živi s starimi običaji in nošami. Za vrhunec velja parada z več kot 70 skupinami iz regije Alpe-Jadran in širše, ki koraka skozi Beljak ter predstavlja tako tradicionalne kot sodobne noše, plese in pesmi. Klasična jed na festivalu je tako imenovana kirchtgssupe, to je gosta juha iz petih različnih vrst mesa: govedine, teletine, jagnjetine, piščanca in svinjine. Koroška sladka poslastica pa so kolobarji, polnjeni s sladkorjem, cimetom in rozinami.
Trajnostna naravnanost je eno od vodil
V Beljaku poudarjajo trajnostno naravnanost. Kot ponosno pravijo na mestni upravi, si prizadevajo, da bi plastiko umaknili s festivalov in drugih dogodkov. Na Villacher Kirchtag tako uporabljajo kozarce za večkratno uporabo, na beljaški živilski tržnici pa so prepovedane plastične vrečke, saj lokalni izdelki in plastika po njihovih besedah ne gredo skupaj. »Okoljska ozaveščenost je močna. Skrb za okolje je zaznati v vsakdanji kulturi, tako v mestu ne vidiš le smetarjev, ki redno pobirajo smeti z ulic in zelenic, temveč se tako vedejo tudi prebivalci – če recimo na tleh vidijo steklenico, jo poberejo in vržejo v smeti,« opisuje sogovornica. »Zelenic okoli blokov in stavb ter ob cesti ne urejajo le na mestni ravni, temveč jih v soseskah kosijo tudi stanovalci po dogovorjenem urniku.« Del zelene politike je tudi javni promet. Po besedah Anje Stanković je ta v Beljaku zanesljiv in z dobrimi povezavami.
O življenjskih stroških pa pravi, da so najemnine v Beljaku precej visoke. Za garsonjero velikosti 35 kvadratnih metrov je v središču mesta treba odšteti okoli 600 evrov na mesec. »Precej dražje kot v Sloveniji je tudi meso, medtem ko so cene preostalih živil le nekoliko višje,« še pove. Sicer pa doda, da se je v Beljaku predvsem s službo in suverenostjo v nemščini v zadnjih dveh letih dobro vpela v večinsko avstrijsko družbo in selitve domov vsaj za zdaj ne načrtuje.
***
Poznate rojaka v tujini?
Rubrika Slovenci po svetu ima svoj prostor v Nedeljskem dnevniku že vrsto let. K sodelovanju vabimo tudi vas. Če poznate rojaka ali rojakinjo, ki živi v tujini, vas vabimo, da nam sporočite njegove oziroma njene kontaktne podatke. Morda bomo to osebo predstavili na naših straneh. Svoje predloge lahko pošljete na elektronski naslov info@nedeljski.si ali po pošti Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana.
