Vidno polje se na videz vsebinsko zoži, v resnici pa poglobi: pesmi namreč ne zajemajo več toliko iz horizontale in družbenega konteksta, temveč pretežno vznikajo v vertikali lastne izkušnje – družinske, telesne. Pesniški način ostaja soroden, še vedno dobro vzdržuje ravnotežje med metaforo in izpovedjo, podobo in jezikom, predrugačil, tj. omečil se je predvsem prostor, iz katerega nastaja pesem. Ki ni izbruh, brizg, krik, temveč v njej vladajo bivanjska spravljivost, celo umirjenost, a tudi pogum in ostrina pogleda ter predvsem ukoreninjenost v telo.
Zbirka je razdeljena na tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. V prvem delu beremo pesmi, ki pretresajo družinsko dediščino, odnose z očetom, starimi starši, otroštvo, odraščanje, prepleteno z nestabilnimi družinskimi razmerami, vojno, selitve, uporništvo, a tudi prebliske lepega, kar človeka opolnomoči tudi v odraslosti. V drugem razdelku je v ospredju kompleksen odnos z (depresivno) materjo, a tudi izpovedovalkina vloga mačehe in žene, partnerice. Nasploh se zdi ta razdelek izstopajoč, saj je v slovenski poeziji sistematična pesniška obravnava odnosa med materjo in hčerjo še vedno redka. V tretjem delu se perspektiva odpre, pesmi obravnavajo ženskost kot koncept, vlogo in stereotip, vprašujejo se o socialnem položaju ženske, pesnice, opazijo fizično, spolno nasilje, predvsem pa izpostavljajo našo nevidnost. Vnovič ne gre za abstrahirane razmisleke, temveč izseke iz življenja, zgovorne prigode, ki pričajo same po sebi. V pesmi Odgovorna tudi takole (samoironično): »Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?«
Čeprav Vidno polje vztrajno izpostavlja tabuizirane (nevidne) teme oziroma travmatične izkušnje in njihove psihofizične posledice, pri čemer so alkoholizem, panični napadi, disociacija, manična depresija le nekatere od izrecno poimenovanih, z njimi ne vzbuja pozornosti, temveč v pesmih vselej prevlada težnja po sočutnem razumevanju – same sebe in (s tem) žensk nasploh: »Pojavi so zgodbe pokvarjenih otrok / s pokvarjenim gramofonom, / z vprašljivo frizuro, / ki zdržijo / vse faze / bojevanja, / razen tišine // telesa.« Vsebinsko je Vidno polje blizu poeziji Monike Vrečar, katere izpovedovalka v drugi pesniški zbirki Telo in sin (greh) prav tako razčlenjuje preteklost šovinistke, da bi se naposled v sebi dokopala do ženskega in materinskega načela. Prav to vztrajno vstopanje v večplastno in najpogosteje spregledano resnico ženske pa se sploh zdi rdeča nit pričujoče zbirke kot celote, ki jo uvaja zgovoren citat Maruše Krese: »Ti si rekla, da si ženska, / pa se skrivaš, kolikokrat si rekla, da te ni / doma.«
Zaradi obravnave vselej perečega medkulturnega položaja izpovedovalke s pomenljivim priimkom pa lahko zbirko primerjamo tudi z nedavnim prvencem Tanje Božić ali nekoliko starejšim Natalije Milovanović, ki sta sicer svojo poezijo zasnovali na sorodnih temah (nemogočega) premoščanja najrazličnejših generacijskih in nacionalnih vrzeli, a z večjim poudarkom na jezikovnih interferencah. Zbirka Vidno polje je v odmerjenosti izpovedi, ko je jezik le sredstvo, ne predmet zanimanja, in v navidezni preprostosti, ki ne išče pripovednih zasukov ali poant za vsako ceno, presenetljiva in sugestivna. Kakor da bi pesmi narekovala bivanjska razprtost, ki na (osebnem) robu uzre tudi (družbeni) vsakdan, v katerem na različnih globinah bivajo travmatičen spomin, življenjska volja, samoironija, nežnost, pripadnost in navsezadnje ljubezen. Poglobitev Vidnega polja torej.
