V primerjavi s preteklim letom, ko je bil Fortenovi grupi dobro milijardo obveznosti pripravljen refinancirati le ameriški finančni sklad HPS Investment Partners, ki je pred tem nabavil obveznice, je hrvaški konglomerat, na katerega so bila v insolventnem postopku upniške prisilne poravnave Agrokorja prenesena vsa njegova solventna podjetja, vključno z Mercatorjem, danes v bistveno boljšem pogajalskem položaju. Pred kratkim mu je namreč iz lastniške strukture uspelo izključiti sankcionirani ruski državni banki, Sberbank in VTB, ki sta obvladovali polovični lastniški delež Fortenove. Zaradi njunega lastništva Fortenovi lani ni uspelo najti novega financerja za svoje dolgove, nazadnje pa ji je HPS podaljšal ročnost plačila obveznic, ki so zapadle v plačilo lansko jesen. Po neuradnih podatkih naj bi se pred kratkim v Fortenovi poskušali dogovoriti s HPS o predčasnem poplačilu obveznosti, vendar ameriški sklad, ki ima svoje terjatve odlično zavarovane, v to ni hotel privoliti. To nikakor ni presenetljivo: obrestna mera v višini 18 odstotkov, ki so jo Američani lani izpogajali, tudi za finančni sklad takšnega kova, kot je HPS, pomeni jackpot.

H kočljivim dejanjem je nekoliko pripomogla sprememba odnosa manj premožnih Slovencev do domače hrane v času, ko je nastopila inflacija.

Medtem ko ni utemeljenih razlogov za bojazen, da bi Mercator klonil, s čimer bi slovenska agroživilska industrija čez noč izgubila pomemben prodajni kanal, obstaja bojazen, da se bo njen prostor na trgovskih policah sčasoma še naprej krčil. Gledano s tega vidika zna biti za nekatere slovenske proizvajalce hrane težko, težje, kot bi si marsikdo mislil, še posebej pa o tem niti približno nimajo pojma številni politiki, ki so pred desetletjem »požegnali« prodajo Mercatorja Agrokorju v lasti Ivice Todorića. In to kljub temu, da se je že takrat nakazovalo – zatem pa pripetilo – da bi se njegov imperij prej kot slej lahko sesul v prah.

Naj v Mercatorju še tako poudarjajo, da ohranjajo delež slovenskih proizvajalcev hrane na policah, proces sprememb že nekaj časa poteka potihoma, dokaj nezaznavno. Za zdaj so spremembe izrazitejše pri trgovskih znamkah, pri katerih imajo po zatrjevanju naših virov prednost hrvaški proizvajalci hrane. Lahko vztrajamo v iluziji, da do občutnejših sprememb pri drugih kategorijah ne bo prihajalo, vendar se bodo zagotovo še naprej dogajale. Za najbolj kurantne vrste hrane in pijače se iz Zagreba že dlje časa izvaja skupna nabava za Mercator in Konzum, ki je prav tako v lasti Fortenove. Sčasoma lahko skupno nabavo za obe trgovski verigi pričakujemo pri dobršnem delu izdelkov, zato se bodo v Mercatorju številnim slovenskim podjetjem zahvalili za dolgoletno sodelovanje.

Za zmanjševanje deleža slovenskega blaga na Mercatorjevih policah, čez čas pa tudi na Tuševih, ki ga želi prevzeti Mercator, a mora najprej soglasje za nakup podati varuh konkurence, so nenazadnje razlog splošni trendi pri klasičnih trgovcih po Evropi. Ti gredo v smeri zniževanja števila artiklov na trgovskih policah, hkrati pa povečevanja števila artiklov, ki so naprodaj pod trgovskimi znamkami. Če so morda v Mercatorju pred časom nekoliko kolebali pri krčenju količine slovenskih izdelkov na svojih policah, je h kočljivim dejanjem nekoliko pripomogla sprememba odnosa manj premožnih Slovencev ob nastopu inflacije. Takrat so številni začeli izdatneje kupovati cenejšo, drugorazredno uvoženo hrano.