Njeno delo vključuje proučevanje dejavnikov, povezanih z duševnim zdravjem in samomorilnim vedenjem različnih skupin prebivalstva, preprečevanje samomorilnega vedenja z razvijanjem psiholoških in javnozdravstvenih intervencij ter proučevanje žalovanja in reintegracije po smrti bližnjega. Je prva psihologinja, ki je v Sloveniji pridobila (in obnovila) EuroPsy – evropski certifikat iz psihologije.

Dr. Vita Poštuvan pravi, da živimo pod stalno presijo odgovornosti, ki nam jo nalagajo drugi: da moramo sami poskrbeti zase, se spraviti k sebi. »Tudi to, da moramo gledati svetle plati življenja, bright side of life, da moramo nositi masko zadovoljstva, vse to spodbuja današnja družba in to je problem. Prav se mi zdi, da imamo možnost vzeti si čas zase, kar pa ne pomeni, da s tem že okrevamo,« pojasni.

Definicije, kaj je duševno zdravje, se gibljejo med – na enem polu – sposobnostjo za delo in komunikacijo s svetom ter na drugem polu zadovoljstvom s samim seboj. Kot raziskovalka tega področja ste si najbrž tudi vi izoblikovali definicijo duševnega zdravja?

Če se ukvarjaš s samomori, ne moreš brez definicije, da se nekdo dobro počuti v svoji koži. Ko predavam, tudi študentom psihologije, medicine, zdravstvene nege, jih vprašam, kaj je za njih duševno zdravje. Odgovori so zelo različni. Od tega, da se dobro počutimo, do tega, da si zmožen izkoristiti lastne potenciale, da zmoreš obvladovati stresne trenutke; do kakšnega bolj kompleksnega pojma pa ne pridemo. Definicija Svetovne zdravstvene organizacije zajema prav to kompleksnost, se pravi dobro počutje in udejstvovanje lastnih potencialov, kar se mi zdi pomembno. V vseh definicijah pa primanjkuje, kar mi vedno poudarjamo, socialnega okolja, občutkov osamljenosti, povezanosti, občutkov, da si del družbe. V definiciji je sicer tudi posameznikov prispevek k družbi, premalo pa je poudarjena integracija v družbo. O tem je pisal francoski sociolog Émile Durkheim pred več kot 100 leti, potem smo poudarjali individualno raven in zdaj se spet vračamo k integraciji.

Da boš boljše volje, spij nekaj kratkega, rečejo pri nas. To je tradicionalna slovenska miselnost. Drugje rečejo: pridi na kavo, kar je nekaj povsem drugega.

K temelju človekovega bivanja! Raziskav, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem v Sloveniji, je veliko, a imajo svoje pomanjkljivosti. Pa so reprezentativni vzorci dovolj veliki, da lahko sklepamo o duševnem zdravju v Sloveniji?

Vedno je vprašanje, kakšna je variabla, na podlagi katere ocenjujemo, sklepamo. Duševno zdravje je širok pojem, zajema odvisnost od alkohola, kjer smo na visokem mestu, vse do samomorilnega vedenja kot indikatorja. Še vedno je količnik zelo visok, a je najnižji v zadnjih desetih letih. Delali smo velike mednarodne študije v evropskih državah in v teh je bila Slovenija nekje v sredini. Po tem, koliko je pri nas depresij, tesnob, delinkventnih vedenj, ne izstopamo. Ne bi tvegala ocene, da je naše duševno zdravje slabo ali dobro. So področja, ki jih moramo okrepiti, obenem pa se moramo vprašati, ali se javnost zaveda teh problemov. Spomnim se naših prvih dejavnosti, ko naš center na Univerzi na Primorskem še ni obstajal. Spraševali smo šole za dovoljenje, da jih obiščemo s preventivnimi dejavnostmi. Šole so nam odgovarjale z dopisi, da preventiva ni potrebna, ker je to, kar že počnejo, dovolj dobro. To nas je res razžalostilo. Danes je popolnoma drugače, šole so v čakalni vrsti, čakajo, da pridemo. Kaj hočem povedati? Da se zavedamo, da je težav v duševnem zdravju veliko in da jih moramo naslavljati. Obenem to praviloma ne pomeni, da je danes problemov več, kot jih je bilo včasih, morda samo vemo, da so, in o tem govorimo.

Je kakšna razlika med regijami? Ali katere izstopajo?

Ja, po indikatorjih in samomorilnosti, porabi alkohola ter drugih dejavnikih izstopa vzhod Slovenije, ki je bolj problematičen. Na zahodu, na Primorskem, je samomorilnega vedenja najmanj, tam je slika najboljša. Že desetletja je podobna, ni presenečenje zadnjih let. Včasih kakšna regija izboljša stanje, nekaj se zgodi, izvajajo kakšne aktivnosti, načeloma pa je razlika vzhod – zahod stalna.

Zajemajo raziskave tudi razloge, zakaj je tako, oziroma lahko vsaj sklepate, zakaj je tako?

Bolj ali manj moramo sklepati, ker je nemogoče popisati vse razloge. Že življenjska stila vzhod – zahod sta različna, način, kako rešujemo stiske, zdravljenje depresij skozi alkohol ... Na vzhodu je tega več. Že pred leti smo zaznavali, da je na vzhodu države ta tema bolj stigmatizirana, stališče glede samomora pa bolj odobravajoče. Razlike so sicer minimalne, a so, tudi v drugih državah. Tiste države, ki imajo več samomorov, imajo bolj odobravajoča stališča glede samomorov. Če imam toliko in toliko sorodnikov, ki so umrli zaradi samomora, mi je samomor bližji, kot če tega v svoji okolici nimam. Odobravam in bolj razumem, da ljudje umrejo. Kar pomeni, da sem tudi sama ogrožena. Prej pomislim na samomor, to je vzorec v moji glavi, kako rešujem probleme. Ne smemo pozabiti na socialnoekonomski položaj regij – zahod države je finančno, ekonomsko boljše stoječ, to govorijo podatki. Prav tako ne smemo pozabiti – o tem govorijo številne študije Nacionalnega inštituta za javno zdravje – na zdrav življenjski slog. Koliko pojemo zelenjave, koliko solimo hrano, koliko se ljudje gibljejo. Tudi po teh dejavnikih je situacija na Primorskem boljša kot na vzhodu države. Vsi ti dejavniki kompleksno vplivajo na to, kaj govorijo indikatorji za samomorilno vedenje. Ta pa je eden od pokazateljev duševnega zdravja. In seveda dostopnost strokovne pomoči.

Svoje počutje ponazarjamo s fizičnimi bolečinami, boli nas želodec, glava, ne upamo si povedati, da nas v resnici boli duša. To je največji razkorak – da ne govorimo o resničnih težavah. In večinoma gre za moške.

Lahko v Evropi vnaprej sklepamo, v katerih državah je raven duševnega zdravja nizka? Recimo razlika sever – jug. Razlike so že v tem, na kakšen način živijo ljudje, ali so odprti, kako žalujejo ... Lahko sklepamo na neki nacionalni značaj? So posamezni narodi nagnjeni h kateremu od tipov duševnih motenj?

Če opazujemo kulturne razlike, če vidimo ekstrovertiranega Italijana in vase zaprtega Finca, nam to seveda takoj pride na misel, to je uveljavljena stereotipna predstava. A to ni samo stereotip, ljudje dejansko tako živijo. Vendar če pogledamo države, ki mejijo druga na drugo, recimo Finska in Švedska, so med njimi spet velike razlike. Finska ima veliko slabših indikatorjev kot Švedska, čeprav ima dobro zdravstveno oskrbo in dobre preventivne programe. Očitno ni pomembno samo to. Recimo v Grčiji se je, ko je bila recesija, število samomorilnih vedenj drastično povečalo. Veliko pa je odvisno od uveljavljenih vzorcev obnašanja v družbi, od načina reševanja problemov, od stališč. Način reševanja problemov je pred samomorilnim vedenjem. Da boš boljše volje, spij nekaj kratkega, rečejo pri nas. To je tradicionalna slovenska miselnost. Drugje rečejo: pridi na kavo, kar je nekaj povsem drugega. Kulturni vzorci torej vplivajo na našo nagnjenost do nečesa in na to, kakšno vedenje bomo razvili. Vendar je res, da neradi govorimo o nacionalnem karakterju, ker nas to velikokrat determinira. V Sloveniji se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavilo prepričanje, da smo Slovenci samomorilni narod, nagnjeni k samomorom, nekaj zadnjih desetletij pa se trudimo, da bi ta mit obrnili – da nas ne determinira tako, kot smo mislili, da nas. Če mislimo, da smo samomorilni, potem vem, kako bom reševala svoje težave. Velikokrat slišimo: vsi imamo možnost, da se sami odločamo, kupujemo si čas, da najdemo rešitve … A intervencije za pomoč, ki jih izvajamo po Evropi, so si podobne. V Evropi smo si različni, obenem pa zelo podobni.

Ko sem prebirala poročila o duševnem zdravju, ki jih na spletnih straneh objavlja EU, sem naletela na dva pojma, ki ju doslej nisem zasledila: belgijski sistem duševnega zdravja in avstrijski večplastni program preprečevanja samomorov.

Ne bom se delala pametno, ne vem natančno, kakšna je vsebina teh dveh programov. Z avstrijskim modelom večplastnega programa preprečevanja samomora sem se srečala na Dunaju, ko sem bila na medicinski univerzi nekaj mesecev gostujoča raziskovalka. Načrt preprečevanja samomora obstaja že več desetletij in so ga tudi že večkrat prenovili. Gre za večsektorsko povezovanje različnih deležnikov, ki k temu prispevajo. Nekatere stvari delujejo super in se razvijajo, vmes se je ta program razvodenel, ker ni imel jasne finančne podpore. Na splošno pa govorimo, da k preventivi samomorov ne moremo pristopati samo z enega sektorja, enega profila, temveč moramo spreminjati družbo, naslavljati tiste, ki so najbolj v stiski, in promovirati dobro klimo v družbi, da na samomor ne bi niti pomislili. Z Belgijo veliko sodelujemo že leta, zelo dobra ekipa je v Gentu, vem, da imajo veliko dobrih programov. V zadnjih letih so poleg klasičnih programov klicev za pomoč vzpostavili še chate, vse te novodobne načine komunikacije, s katerimi dobiš kvalitetno in hitro pomoč.

Če se odločiš, da boš poiskal pomoč, mora biti dosegljiva takoj, ne pa šele čez nekaj časa. Ne moreš čakati.

Tako je. To se je izkazalo tudi v času kovida, ko smo se vsi spraševali, ali se bo naše zdravstvo sposobno odzvati takoj. In se je. Večji problem je v primerih, ko svoje počutje ponazarjamo s fizičnimi bolečinami, boli nas želodec, glava, ne upamo si povedati, da nas v resnici boli duša. To je največji razkorak – da ne govorimo o resničnih težavah. In večinoma gre za moške. Ker je lažje preko fizičnih simptomov izražati tisto, kar je v resnici boleče.

Nekatere stvari so vidne, denimo smrt, ki je tudi socialni dogodek in vemo zanj, druge so nevidne. Opaziti jih, imeti to sposobnost, da jih pri nekom zaznaš, videti, da je v stiski, to je prvo. Potem pa moraš imeti tudi pogum, da mu greš pomagat.

Eden od bistvenih dejavnikov duševnega zdravja je ekonomija, drugi je razlika med spoloma. Mislim, da obstaja še tretji, to je značaj. Morda lahko z značajsko sposobnostjo pretentaš ekonomsko situacijo in jo narediš za nepomembno, če si ženska, prej ravnaš pravilneje kot moški, kar je posledica vzgoje in položaja v družbi. Na vsa ta dojemanja stroka ne more vplivati, na ekonomski položaj, v katerem smo, še posebej ne. Kaj torej lahko storite?

Preprečevanje samomora ni samo stvar ozko specializiranih strokovnjakov, ampak je stvar celotne družbe. Strokovnjaki lahko trdimo, da je dobro ekonomsko stanje dobro za vse, a ne smemo vlagati samo v ekonomijo, tudi v duševno zdravje moramo, v vsebine medosebnih odnosov, reševanje problemov in tako naprej. Pri značaju imamo več manevrskega prostora. Rodimo se sicer z nekaterimi predispozicijami – nekateri so bolj impulzivni, drugi manj – a moramo delati na sebi. Če tega ne bi bilo, ne bi obstajala gora pop psihološke literature. Veliko je različnih možnosti, kako lahko posameznik odloča sam o sebi, stroka pa nudi podporo, programe, če so ljudje v stiski, pa tudi takrat, ko niso, zato, da jih opolnomočimo. Na prvem mestu je ozaveščanje o tem, da smo v stiskah vsi in da si moramo pomagati. To so človeške stvari in niti ne rabimo psihologa, da bi nam to povedal. Včasih pa psihologa vseeno potrebujemo. Zakaj je drugače, če na šolo pridem predavat jaz, ali pa to pripoveduje učitelj? Ker je pomembna percepcija, kdo nam kaj pove. Mi kreiramo način, norme, kako bodo ljudje reagirali, to je učenje drug od drugega, od pomembnih ljudi, vzornikov in tako naprej. Tukaj je prostor za stroko. Ker je pristop tako medsektorski, se včasih vprašamo, kje pa smo mi, psihologi. Mi smo tisti, ki poznamo celostno podobo in usmerjamo.

Ob najinem pogovoru sem se spomnila na film režiserke Kire Muratove, ki sem ga gledala pred kratkim. Po 10 letih moški pride na obisk k sošolki. Z velikim problemom. Ima ženo in ljubico, nobene noče zapustiti, ker ljubi obe, niti oditi iz obeh razmerij, rekoč, da vendar ne more onesrečiti obeh žensk naenkrat, ne more pa se odločiti za nobeno. Prosi jo za nasvet, a ona ga nima. To se mi zdi dobra prispodoba svetovanja, pravzaprav bolj sprejemanja nasvetov (čeprav to ni poanta filma!). Običajno nam je bolj pomembno, da nekomu opišemo problem. Ampak kaj bi v takih primerih naredil strokovnjak?

Ozadje tega problema je način, kako ga rešujem. S podobnimi dilemami začenjamo delo z učenci v sedmem razredu. Otroci imajo radi hrano in zdaj si pred dilemo: ali greš s sošolci ven ali pa greš po še eno rundo hrane za kosilo. Pred dilemo torej, s kakršnimi se soočamo vsakodnevno. Kam naj grem, kaj naj oblečem. Nekaterih dilem sploh ne opazimo, ker jih premagujemo z lahkoto, druge so bolj evidentne. To, kaj je za koga dilema, je odvisno tudi od posameznika. V tem smo si različni, spretnost, kako bomo to reševali, pa je ozadje zgodbe v filmu. Že to, da je človek prišel k sošolki, je začetek reševanja problema. To je bistveno bolje, kot da bi nekje ždel in bil nesrečen.

Problem samovzgoje, samoobvladovanja je tudi v tem, da se ne poznamo dovolj dobro, nisem pa prepričana, ali bi si to sploh želeli. In to koraka skupaj z neoliberalizmom v ekonomiji, s stališčem, da si za vse kriv sam, da je vse odvisno samo od tebe. Po drugi strani pa si želimo pomoči drugega.

To nalaganje odgovornosti, češ da moraš sam poskrbeti zase, se spraviti k sebi – to so ta pričakovanja, ki ti jih nalagajo drugi. Žalujočemu recimo po nekaj mesecih rečemo: Si pa menda že bolje? A še nisi?! Zakaj pa ne?! Tudi to, da moramo gledati svetle plati življenja, bright side of life, da moramo nositi masko zadovoljstva, tudi vse to spodbuja današnja družba in pomeni problem. Prav se mi zdi, da bi imeli možnost vzeti si čas zase, vendar hkrati to ne pomeni, da s tem že okrevamo. Če si vzameš čas in ždiš pred televizijo, mislim, da ne okrevaš. Čas zase mora biti zapolnjen z ljudmi, ki prihajajo, ki ti dajejo smisel, gredo s tabo skozi težave … Okrevanje z drugimi se mi zdi dosti boljše od tega, da ostaneš sam. Ko so ljudje depresivni in gredo na bolniški dopust, je to sicer v redu, izognejo se stresu, kratkoročno je to dobro, dolgoročno pa ne – počasi se morajo vrniti na delo. Če se bodo popolnoma zaprli, izolirali, kreirajo paralelne svetove, ni integracije. Če ljudje te korake zmorejo, so bolj zadovoljni tudi sami s seboj.

Naj opišem primer, ki sem ga doživela. Dobra znanka je padla v hudo depresijo, po telefonu mi je sporočila, da ne gre v službo. Ko sem se posvetovala s prijateljem psihiatrom, je dejal, da je to najslabše, kar lahko naredi. Šla sem k njej domov, jo prisilila, da se je oblekla, šla z njo v službo za pol ure in potem nazaj domov. Videla je, da ni nič groznega. To je bil začetek njenega okrevanja, je pa trajalo zelo dolgo, ker se je službe bala, misleč, da ne zmore dela in odgovornosti. Prepričana sem, da ljudje duševnih stisk in motenj ne moremo reševati sami.

Če pogledam antropološko, je družba sestavljena tako, da imamo možnost, da nam drugi pomagajo. V tem kontekstu se največ ukvarjam s smrtjo. Ko nekdo umre, smo priča številnim ritualom, zaradi katerih z nami, žalujočimi, vsi prihajajo v stik, potem pa izginejo. Toda med njimi je lahko kdo, ki vztraja. Na primer, soseda nosi govejo juho pred vrata – to je stik, način s simbolnim pomenom. Način, kako si pomagamo drug drugemu. Nekatere stvari so vidne, denimo smrt, ki je tudi socialni dogodek in vemo zanj, druge so nevidne. Opaziti jih, imeti to sposobnost, da jih pri nekom zaznaš, videti, da je v stiski, to je prvo. Potem pa moraš imeti tudi pogum, da mu greš pomagat. Zalotiš se, kako samega sebe prepričuješ, da si tista oseba samoto in osamljenost želi in da ji bo to pomagalo. In to je lahko zanjo slabo.

Ko so ljudje depresivni in gredo na bolniški dopust, je to sicer v redu, izognejo se stresu, kratkoročno je to dobro, dolgoročno pa ne – počasi se morajo vrniti na delo. Če se bodo popolnoma zaprli, izolirali, kreirajo paralelne svetove, ni integracije.

Kako ravnati v takih primerih, morajo povedati strokovnjaki. Tudi sama sem v prej opisanem primeru najprej pomislila, da je morda bolje, da znanka ostane doma, in da bo že šla v službo, ko bo sama to hotela. Narobe bi bilo. K sreči sem poklicala strokovnjaka, ki mi je svetoval, kaj naj naredim. Obenem se sprašuješ tudi to, ali bi si dovolil preveč, se odločal namesto nekoga, mu narekoval, kaj mora storiti.

To je velika odgovornost, obenem pa težko veš, katera odločitev je prava. Včasih je nekaj delovalo, potem pa ne deluje več. Saj to so tudi naše dileme – včasih nam ustreza sprehod, drugič bolj počitek. Ukrepati, drzniti si nekaj storiti, premagati lastne dvome, to je res velika stvar. Recimo študenti v stiski – to je skupina ljudi, ki so zelo osamljeni. Nimajo nikogar ali se jim vsaj tako zdi, kar je normalno – kdo pa se ni tako počutil? Toda danes so te stiske podobne stiskam tistega, ki ima ljubico in ženo. Normalnih kriz ne morejo reševati, ker je toliko osamljenosti, da jih ne znajo reševati. Včasih si rekel: osamljen sem, greva na kavo … Danes ne več.

Vprašanje, ki se postavlja kar samo, je, ali ne pretiravamo z depresijami. Toliko govorimo o depresijah, da je že vsaka slaba volja, žalost, nerazpoloženost depresija. Pa je res?

Veliko se posvečamo temu, da se programi ozaveščanja preveč ukvarjajo s samodiagnosticiranjem, kar vodi k porastu posameznih težav. Nekaj je na tem. Podobno so pred 20 leti opažali v Angliji, v nekem obdobju so bili vsi mental. In podobno je zdaj, vendar je med tem, da nekdo reče, da je depresiven in je to laična oznaka za žalost, občutek strahu in jeze, ter med tem, da ima nekdo res depresijo, velika razlika. Tudi znotraj depresij imamo razlike, od blage do hude depresije. Tisti, ki imajo blage depresije, funkcionirajo, tisti s hudimi pa težko. Zato so tudi intervencije različne.

V vseh primerih, o katerih se pogovarjava, se mi zdi problematično tudi pomanjkanje empatije. Začenši s tem, da mirno prezremo stare berače na cesti, do tega, da se nisi pripravljen pogovarjati o problemih, ki jih imajo drugi. Lahko otrokom empatijo privzgojimo? V današnjem svetu »me, myself and I«to sicer ni dobrodošlo, ker je naš otrok najlepši, najboljši in najbolj pameten. Če v šoli tega ne prepoznajo, pridemo grozit z odvetnikom. Empatija se mi zdi eden od bistvenih dejavnikov duševnega zdravja.

Res je. Za empatijo imamo, tako kot za ostala čustva, biološko osnovo. Skozi evolucijo smo jo potrebovali, da smo lahko preživeli, da smo si pomagali. To je osnova naše humanosti, da z neko mero ljubezni pristopamo k človeku. Tempo današnje družbe pa ne spodbuja takega vedenja. Tekmovalnost je vedno na drugi strani empatije. Ni sicer nujno, veliko se da delati na tem. Otroku bereš knjige, tam nastopajo slabi in dobri ljudje, skozi to se v otroku razvija empatija. Vprašanje je tudi, ali šolski sistem to spodbuja. Tekmovalnost sama po sebi ni nekaj slabega, mora pa obstajati tudi skrb za drugega. Taka okolja so bistveno bolj spodbudna. Na misel mi pride študija, v kateri so raziskovali, kaj napoveduje dolgoživost. Od tega, kaj jemo in česa ne, in tako naprej ... Eden najpomembnejših dejavnikov je bil ne samo, kako se obnašamo do drugih članov družine, temveč tudi to, kako smo integrirani v družbo. Ali pozdravljamo soseda, poštarja, koliko majhnih dnevnih stikov imamo – to je bil pomembnejši dejavnik od tega, koliko se ukvarjamo s športom.

Naše intervence so namenjene temu, da bodo ljudje dobro delali še naprej, da bo nekdo dobro ekonomsko uspeval, namesto da bi ljudem poskušali obrniti pogled, jim pokazati, da ni pomembno samo ekonomsko napredovanje.

Ekonomski razvoj družbe gre v individualnost, tekmovalnost ... Načini, kako zdravimo duševne motnje, pa v ravno obratno smer – socializacija, stiki z ljudmi. Dva svetova se neprestano bojujeta … So tudi to lahko razlogi stisk?

Absolutno. Govorimo o ambivalentnosti – ljudem hočeš dajati, a se bojiš, da potem zate ne bo nič ostalo. Še dodatno me skrbi to, da so naše intervence namenjene temu, da bodo ljudje dobro delali še naprej, da bo nekdo dobro ekonomsko uspeval, namesto da bi ljudem poskušali obrniti pogled, jim pokazati, da ni pomembno samo ekonomsko napredovanje. Z razlogom sem šla študirat psihologijo, ne ekonomije. Želim si, da bi bila družba sposobna premisleka o tem, ali si želimo samo ekonomskega razvoja, ki je za naše dobro počutje prav tako pomemben, ampak ne za ceno našega duševnega zdravja ali zdravja na splošno. Mi vsi kot družba moramo poskrbeti za to, da se bomo dobro počutili.

Podatki so strašljivi: 10 odstotkov ljudi ima v lasti 90 odstotkov svetovnega bogastva. V Sloveniji več kot 250.000 ljudi živi pod pragom revščine. Nikoli ni bilo tako slabo! Ko sem bila še v osnovni šoli, to pa so bila šestdeseta leta prejšnjega stoletja, nisem slišala za depresijo, niti na gimnaziji niti na fakulteti. Nihče se ni postavljal z Guccijevimi torbicami in prezirljivo gledal sošolcev, ki jih nimajo. Danes je depresivnih otrok vedno več in tudi razlike med bogatimi in revnimi so vedno večje. Ljudi pa zdravimo zato, da bodo lahko delali.

Razlike med ljudmi, ki so danes večje kot kadarkoli prej, so problem. Ko se je začel kovid, smo rekli, da smo vsi v istem čolnu – zelo daleč od resnice je bilo to. Hitro smo ugotovili, da je nevihta za vse, čolni pa so različni. Po dveh letih kovida je bilo družbeno ozračje zelo napeto, ravno zaradi tega, ker so bile razlike tako evidentne. Zdaj so manj vidne, pa tudi slepimo se, da jih ni. In to ljudem povzroča težave. Toda če se pred 50 leti ni toliko govorilo o motnjah, to še ne pomeni, da jih ni bilo. Samomorilni količnik je bil zelo visok, bili smo med prvimi državami po številu samomorov. Tudi za nas je uganka, kako obdržati neko ravnotežje med tem, da se te teme ne promovirajo, ampak destigmatizirajo. Na kakšen način govoriti o tem, kako naj o tem poročajo mediji? Za nas je to še vedno strokovna uganka.

Kako sta na naše duševno zdravje vplivali dve leti kovida, z ukrepi, za katere smo že takrat vedeli, da so nepotrebni, da so politično motivirani? Problematično je bilo tudi ravnanje nekaterih medicinskih strokovnjakov.

Zdaj smo lahko pametnejši, ker več vemo. Kar pa se našega področja tiče – v tem času se je občutek osamljenosti in nepovezanosti zelo poznal. Ljudje so bili bolj zaprti vase in ker dve leti nisi smel iz hiše, je bilo tudi potem, ko je bilo vsega konec, težje oditi iz hiše in spet vzpostavljati odnose. Odraslim je bilo lažje, ponovno si vzpostavljal odnose z nekom, s katerim si imel odnose 30 let. Nekaj popolnoma drugega je, če si star 15 let in ravnokar greš v srednjo šolo. Izgubiš dve leti pomembnega razvojnega obdobja, ne moreš spet pridobiti prijateljev, ki si jih izgubil, ne moreš ponoviti trenutkov srednješolskih spoznavanj. Ali če si bil ravnokar upokojen. Načrtoval si, kaj vse boš počel, nenadoma pa si bil zaprt in sam. Osamljenost in potem integracija v družbo, to sta bila bistvena vidika epidemije. Ko predavam na šolah, mi povedo, da pri vsakem, ki ima težave, najprej pogledajo, koliko je bil star, ko je trajalo obdobje kovida, ker potem približno vedo, kakšne so njegove težave. V obdobju kovida smo se vsi ukvarjali z odgovornostjo za to, kako bomo izšli iz krize. Naposlušali smo se tega, kako grozljive posledice bo imel kovid, zato smo bili vsi malo depresivni. Vse naše študije kažejo, da je bil prvi val kovida honeymoon, dobro obdobje za marsikoga. Ljudje so se povezali, renovirali so stanovanja, imeli so dovolj časa za vse, potem pa so se razmere zaostrovale, sprejeti so bili nepremišljeni ukrepi. Še danes ne vemo, zakaj nismo smeli prestopati občinskih mej.

Odrasli nekako poskušamo racionalizirati to dogajanje. Kaj pa otroci, mladostniki? Izgubili so dve leti.

Tudi oni so skompenzirali ti dve leti, morali so jih. V teh dveh letih so se naučili drugih, drugačnih stvari. Šele takrat, ko bodo prehajali v odraslo dobo, bodo ugotovili, kakšne so posledice kovida. Je pa to težko napovedati, ker je odvisno tudi od tega, kakšno je bilo družinsko ozadje – si imel svojo sobo, si se družil s sosedi, si bil fizično aktiven. Tisti s slabim socialnim okoljem so jo odnesli še slabše. Kompenzacije niso bile možne, nisi našel prijateljev v šoli, nisi našel boljšega okolja, kot je bilo doma, niti najesti se nisi mogel v šoli. Ne bi rada sklepala, kakšne bodo posledice.

{MEDIA_POSITION}ArticleEmbedPortrait-686699{/MEDIA_POSITION}
Nedavno sem brala raziskavo o tem, da je problem otrok, ki se zaradi epidemije niso naučili socializirati, ostal. V šoli se ne družijo, doma tičijo za računalniki in ni ga junaka v družini, ki bi jim to prepovedal ali omejil. En sam primer med znanci poznam, da so otroku omejili dostop do računalnika. Drugi problem je njihova fizična neaktivnost, ne gibljejo se, ne ukvarjajo se s športom, sedijo in gledajo zaslone. Kar ima lahko daljnosežne posledice za njihovo fizično in mentalno zdravje.

Ja, vse raziskave kažejo, da je njihova fizična kondicija zelo slaba. Brez dobrega fizičnega zdravja boš težko duševno zdrav. Pa ne govorimo o tem, da imaš kakšen kilogram preveč, govorimo o slabšem imunskem sistemu in tako naprej. Že prehlad vpliva na naše mentalno počutje, kaj šele kaj hujšega.

Vse naše raziskave potrjujejo, da je pomembno, da gremo v naravo, četudi se to sliši stereotipno, toda narava ima pomiritvene in tudi regenerativne učinke. Ljudje, ki hodijo več v naravo, se tudi bolje počutijo. To vedo vsi, ki hodijo v naravo. Spodbuditi ljudi, ki se slabo počutijo, naj gredo na sprehod, pa je včasih misija nemogoče. Spodbujati take programe je še vedno zelo težko. Predvsem med starejšimi, ki živijo osamljena življenja in ne bodo nikoli prišli v tak program. Vprašanje je seveda tudi, kako dobiti ljudi izpred ekranov, da gredo na sprehod. V naravo! Seveda bi morali biti zagotovljeni tudi pogoji za to, da lahko človek nekam pride. Da ima možnost javnega prevoza, na primer. Zdaj poslušamo, da otroci niti v šolo ne morejo.

Ko predavam na šolah, mi povedo, da pri vsakem, ki ima težave, najprej pogledajo, koliko je bil star, ko je trajalo obdobje kovida, ker potem približno vedo, kakšne so njegove težave.

Lahko ravnamo strogo in otroke prisilimo, da gredo z nami v naravo, na sprehod, teč? Ima to lahko slabe posledice?

Odvisno od tega, kakšne odnose imamo v družini in kakšni smo. Če je otrok navajen takih ukrepov, jih bo lažje sprejel. Lahko pa se zgodi popolna polarizacija, tako kot v družbi, če smo v kaj prisiljeni. Tega ne maramo, hočemo imeti občutek, da smo se o nečem sami odločili. Če pa nikoli ne doživiš pomiritve zaradi sprehoda, sploh ne poznaš tega občutka, sploh ne veš, kako dobro je to lahko zate. Spodbujati to na populacijski ravni, dati fizično aktivnost v kurikul pa je zelo težka naloga. Veliko psiholoških teorij pravi, da ljudje potrebujejo neki klik, spodbudo. Morda bodo prebrali najin pogovor in si rekli: nekaj lahko naredim zase. To imenujemo občutek kontrole za lastno zdravje. Tako spodbudimo namero za spremembo, ker v resnici nimamo prav velike želje, da bi se spreminjali. Kaj nas spodbudi? Nevarnost bolezni, telesne ali duševne, in to, da nas nekdo spomni ali opozori na to.

Lahko to (ne)željo po spremembah povežemo tudi s samomori?

Ja, s tem lahko razlagamo tudi samomorilno vedenje. Pri samomorih velikokrat obstaja občutek ujetosti. Tega ne bom mogel rešiti. Nikoli ne bo bolje. Občutek ujetosti in obupa je med ključnimi razlogi za to, ali bo nekdo končal svoje življenje ali ne.

Odnos do samomora v neki družbi je lahko omalovažujoč, češ kakšna reva je bil ta, da se ni znal boriti s problemi, ali pa poveličujoč, češ kako pogumno je to dejanje. Oboje je slabo. Kako lahko tak družbeni odnos spremenimo?

Zelo težko, ker gre za družbene spremembe. Letošnje geslo Mednarodne zveze za preprečevanje samomorov je »Spreminjajmo razumevanje samomora«. Veliko programov je usmerjenih v iskanje pomoči, v reklamiranje zdravega življenjskega sloga in tako naprej. V Sloveniji se je v zadnjih 15 letih zgodil velik preskok, tudi novinarsko poročanje je drugačno.

Ja, včasih so o samomorih poročali v črni kroniki.

Včasih smo govorili, da smo tako ali tako determinirani, danes govorimo: poiščimo pomoč v stiski. In v tem je bistvena razlika. Mediji, tudi družbena omrežja, imajo pomembno vlogo. Veliko je sporočil, ki jih hočemo posredovati ljudem. Recimo sporočilo »Premagajmo depresijo« Evropske zveze za preprečevanje depresije. Na tak način spreminjamo družbo. V Angliji, na Nizozemskem in Škotskem je ravno takih sporočil zelo veliko, tudi pri nas.

V Sloveniji samomorilni količnik pada. Ali to pomeni, da je védenja o samomorih več, da se ljudje v takih primerih znajo obnašati in si pomagati?

Programi pri nas v Sloveniji so taki, da širijo vednost, ključno pa je, da so vzdržni skozi čas. Smo pa edina država, ki je sodelovala v velikem mednarodnem projektu za mlade in ima od takrat na šolah preventivne programe. Nacionalne. Prihajamo v različne dele Slovenije, izvajamo preventivo, z otroki izvajamo preventivne delavnice, preigravamo vloge, pogovarjamo se, kako pomagati sošolcu. Otroci dobijo konkretne izkušnje. Hkrati izvajamo delavnice za starše, za učiteljski kader. Vsako leto poteka natečaj za otroke, kjer otroci sami ustvarjajo. Če prebereš spise otrok v stiski, ti to res da energijo. Želimo tudi realizirati projekt, v okviru katerega gremo v lokalna okolja, da bodo ljudje spremenili odnos do samomorov. Toda to je tek na dolge proge, ozaveščanje mora potekati ves čas.

intervju Vita Poštuvan duševno zdravje samomor preprečevanje samomorov depresija Bojana Leskovar