S to razliko, da je s svojim romanom dala glas pripadnicam mlajših generacij, ki se ne posvečajo le svojemu čustvenemu in intelektualnemu dozorevanju, marveč se spopadajo še s stanovanjsko krizo in krizo prekarnih zaposlitev. Neimenovana pripovedovalka je študentka, ki mora, da lahko preživi, opravljati tri različne službe, v svojem zasebnem življenju, kar ga ostane, pa mora navigirati zapleteni razmerji s svojima sostanovalkama, nekoliko starejšo Vesno, študentko slikarstva, in Pio, redno zaposleno v strežbi.
O problematiki prekarnih zaposlitev, med katere sodi tudi študentsko delo, se je v Sloveniji prelilo že kar nekaj črnila, a pretežno v javnih občilih. Z vašim romanom se je tema prebila tudi med literarne. Kaj vas je privedlo do nje?
Odločilne so bile predvsem osebne izkušnje in opažanja. Nad življenjskimi situacijami prijateljev in prijateljic ter sodelavk in sodelavcev sem bila precej začudena, spraševala pa sem se tudi, kako je mogoče, da v istem svetu živimo mi in tisti spletni komentatorji, ki stalno zlivajo svoj gnev po »študentariji«, češ da ima samo pravice in nobenih dolžnosti. Motivacijo za roman sem delno sicer našla med pandemijo covida-19, ko sem, kot mnogi, ostala brez služb. Sprva sem sicer menila, da se bo roman pretežno ukvarjal s to temo, z vprašanjem študentskega dela, vendar so v ospredje začele stopati tudi druge tematike, recimo odnosi med sostanovalci, ženska prijateljstva, občutki nevidnosti ipd. V osnovi me vseeno bolj zanimajo notranji svetovi likov kot pa le aktualne teme brez vsake čustvene podlage, saj ljudi velikokrat najbolj premaknejo ravno osebne zgodbe. To se med branjem vedno najbolj dotakne tudi mene.
V romanu se profesor Marinšek razburi in izjavi, da je naloga študenta študirati in ne delati. Profesor, pripadnik neke druge generacije, očitno ni v stiku z realnimi okoliščinami življenj svojih študentov in študentk.
Ni v stiku s tem, seveda, a vseeno ne morem reči, da gre tu za generacijski prepad. Navsezadnje ne vem, kako je bilo študirati starejšim od mene. V ozadju gre za razredno vprašanje, torej za to, kakšno ekonomsko zaledje kot študentka ali študent imaš. V moji generaciji se seveda najdejo posamezniki, ki jim ob študiju ni bilo treba delati in so jim starši priskrbeli celo stanovanje, toda protagonistke mojega romana predstavljajo tisti drugi pol, ki te sreče nima. Izjave, kot so Marinškova, so hkrati posledica manka osnovnega sočutja – če si sočutna oseba, boš svoje odzive na določene življenjske situacije premislila – in tega, da na kolektivni ravni morda ne razumemo, da je v zadnjih letih prišlo do velikih sprememb, ki so prinesle prekarizacijo vsega – ne le služb, ampak tudi bivalnih pogojev in odnosov. S prekarizacijo se seveda spreminja tudi koncept mladosti.
Sodobnim mladim – pripadnikom generacije Z – in malo manj mladim – milenijcem – se rado pripisuje razvajenost in nefleksibilnost, čeprav so se razvijali ob najmanj treh krizah: ekonomski, migrantski in pandemiji covida-19, ki jo v romanu neposredno naslovite. Kako doživljate te predsodke?
Tu gre najbrž za večne obrazce v odnosu med generacijami – starejše se verjetno nad mlajšimi pritožujejo, odkar obstaja civilizacija. Nenazadnje si predstavljam, da se je generacija mojih staršev od vojnih generacij naposlušala kritik na račun razvajenosti – že samo zato, ker so odraščali v miru in se jim ni bilo treba ničemur zares velikemu odreči. Tudi moja generacija, v Sloveniji vsaj, živi v relativnem miru, a včasih se mi zdi, kot da se okoliščine, v katerih živimo, namenoma abstrahirajo. O nas se razpravlja, kot da živimo v neki udobni simulaciji, ne pa v taistem svetu, v katerem živijo tudi starejši od nas. Za nas naj bi veljala neka druga družbena pravila in po nekem čudežu smo odrešeni vseh ekonomskih ali eksistencialnih pritiskov. Ne razumem povsem, čemu ti predsodki služijo.
Je vsebina vašega romana kakšno starejšo bralko ali bralca morda presenetila?
Prav pred kratkim se mi je zgodilo, da mi je dvajset let starejša bralka zaupala, da ne more verjeti, da mladi danes res živijo pod takimi pritiski kot protagonistke mojega romana. Nenehno poslušamo, kako imamo vsega preveč, ampak česa? Mladi si danes, če se malo pošalim, kupujemo avokado toaste preprosto zato, ker vemo, da z varčevanjem po vsej verjetnosti nikoli ne bomo prišli do stanovanja. Naši mini luksuzi so tisti minimalni dnevni užitek, ki si ga s svojimi življenjskimi pogoji lahko zagotovimo. Ne velja, da si lahko s trdim delom vse privarčuješ. Veliko je odvisno od tvoje začetne pozicije. Moram pa vseeno poudariti, da dobivam tudi ogromno res pozitivnih odzivov starejših bralk in bralcev. To mi veliko pomeni, kajti čeprav sem vesela, da sem napisala roman, ki obravnava mojo generacijo, roman ni namenjen le njej.
Omenili ste že, da v ospredje vašega romana stopa tudi odnos med mladimi ženskami – ključni sta neimenovana glavna junakinja, ki se pogosto počuti nevidno, in njena ognjevita sostanovalka Vesna, falirana študentka slikarstva. Gre za formativen odnos, a ga vseeno ne idealizirate.
Drži. Ker sem bila od nekdaj samotarka, nikoli nisem bila del širše mreže prijateljic, to sem imela priložnost opazovati bolj od zunaj. Vseeno so me ženska prijateljstva vselej intrigirala in to zanimanje zanje sem vpletla v svoj roman.
Odnos med glavno junakinjo in Vesno sicer ni globoko emocionalen, druga drugi predstavljata predvsem nekakšno zaledje, saj obe obvisita nad svojim osebnim prepadom. S tem mislim predvsem njuni družinski situaciji, saj je jasno, da sta obe prepuščeni sami sebi zaradi disfunkcionalnih družinskih odnosov, od katerih bežita. Gre torej bolj za to, da se potrebujeta, kot pa resnično vidita – na to, kako slabo v resnici poznamo ljudi, ki jih potrebujemo, sem se hotela navezati tudi z zaključkom romana, ki ga seveda ne želim izdati. Hkrati glavna junakinja Vesno izrazito idealizira, prepričana je, da bi imela boljše življenje, če bi bila bolj kot Vesna; takih projekcij je med mladimi ženskami mnogo.
Druga sostanovalka glavne protagonistke je Pia, ki ni študentka, marveč redno zaposlena. S tem roman naslavlja tudi stanovanjsko problematiko. Lahko si redno zaposlena, pa ti to še ne bo prineslo možnosti samostojnega najema – kaj šele lastnega stanovanja.
Protagonistke sem postavila v pare: na eni strani stojita glavna protagonistka in Vesna, na drugi Vesna in Pia. Če sta glavna junakinja in Vesna povezani v svoji izgubljenosti, sta Vesna in Pia v kontrastu. Vesna je oseba, ki je v življenju precej zablodila in se izogiba odgovornostim, Pia pa je odgovornosti sprejela – čeprav je precej zagrenjena, ker ji ni uspelo zaključiti študija prava. Zaposlena je kot natakarica, in čeprav ji ta služba načeloma ustreza, ji obenem ne omogoča samostojnega življenja – kar trenutno velja za veliko slovenskih mladih. Pomembno je tudi dejstvo, da vse tri protagonistke prihajajo iz družin, ki jim ne nudijo niti izrazitega finančnega niti emocionalnega zaledja, in so povrhu tega tudi samske; če ne bi bile, bi jim bilo morda v ekonomskem smislu lažje. S starostno razliko med protagonistkami sem želela pokazati, kako samo dejstvo, da »odrasteš«, da si starejša, ne pomeni, da si tudi bolj samostojna – stara si trideset in živiš s tujimi ljudmi, ki imajo svoje specifične težave, te pa vplivajo nate. Moje protagonistke imajo svoja življenja le »v najemu«.
Nedavno ste v nekem intervjuju povedali, da ste Zajtrk prvakinj napisali v sobi stanovanja, ki ste si ga delili s sostanovalkami. Kako ste si ob študijskih in delovnih obveznostih ter dnevnem sostanovalskem prometu zagotovili »lastno sobo«?
Prijateljica mi je rekla, da je velika razlika med tem, da nekaj imaš, in tem, da nekaj ustvariš. Da lahko nekaj ustvariš, moraš vedno nekaj žrtvovati – pa čeprav je to samo čas. Toda, zanimivo, pisanje tega romana v mojo zavest ni vstopilo kot še ena obveznost, kot nekakšna obremenitev, ampak prej kot pobeg od obveznosti in različnih obremenitev. Moja izkušnja pisanja je bila zelo pozitivna, morda celo najbolj pozitivna stvar v določenem obdobju, čeprav sem imela seveda tudi slabše dni in čeprav je bilo tako fizično kot mentalno naporno. Seveda sem imela tudi srečo, moje sostanovalke so bile namreč razumevajoče in so me pri projektu podpirale, ne morem pa zanemariti niti dejstva, da sem imela v tistem stanovanju prvič v življenju dejansko svojo sobo.
