Takšnega postopka v Sloveniji ne boste nikoli videli. Izbor komisarskega kandidata je nekaj, česar si ne pusti vzeti nobena vladajoča koalicija v Evropski uniji. Slovenija tukaj ni izjema. Prvi poskus izbire komisarskega kandidata praviloma pripada največji vladni stranki, saj si vsaka hoče zagotoviti komisarsko mesto za svojo evropsko politično skupino. Tukaj kakšne posebne znanosti ni. Ljudska stranka ne bo favorizirala socialističnega kandidata, liberalci ne socialista in socialisti ne desničarja. Kljub temu je dobro, če so koalicijski partnerji vsaj vključeni v izbiro, da nad procesom izbire enega izmed najpomembnejših položajev, kar jih lahko na evropskem političnem parketu zasede Slovenec, ne bi obvisela senca dvoma.
Pa seveda tudi tokrat visi. Prvenstveno zaradi tesnega odnosa med premierjem in podpredsednico stranke Marto Kos, ki je s svojimi nastopi v predvolilni kampanji močno zaslužna, da je Gibanje Svoboda ob velikem nezadovoljstvu z vlado Janeza Janše na volitvah zmagalo s takšno večino, kot je. Kosovi je Golob veliko dolžan, tudi zato, ker se zaradi širših interesov koalicije z njeno predsedniško kandidaturo na koncu ni izšlo. Zdaj se je Marti to poplačalo. Kot kaže, s precej netransparentnim dogovarjanjem s predsednico komisije Ursulo von der Leyen o Veselovi zamenjavi.
Kajti včeraj objavljeno pismo predsednice, v katerem zaradi jasno nakazane pomanjkljive kompetentnosti pri Tomažu Veselu zahteva novega kandidata, povsem jasno kaže, da je von der Leynova z njegovo zavrnitvijo izkoristila pogodbeno pravico do svojega soglasja pri imenovanju, hkrati pa da iskanje alternative nekdanjemu predsedniku računskega sodišča ni bilo stvar hipnega navdiha premierja Goloba. Ker je v pismu omenjeno, da bi bil lahko novi kandidat ustrezen, če bi imel vsaj diplomatske izkušnje, je blizu ugotovitev, da komunikacija med Golobom in Kosovo ni bila zgolj pisna, temveč tudi ustna. In seveda je morala potekati že pred tem pismom. Kar je v najbolj netransparentnem kadrovskem kupčkanju v vrhu Evropske unije železno pravilo sklepanja dogovorov. Omenjeno pismo von der Leynove je bilo zato za Goloba tista podlaga, da je lahko mirne vesti odstopil Vesela in stopil pred koalicijski partnerici s čudežno najdeno kandidatko v zadnjem hipu, za katero je očitno izposloval celoten širitveni resor, ne le polovičnega balkanskega. Avtorske pravice za ta holivudski film s srečnim koncem, ko si v objem ne padeta le Golob in Kosova, temveč tudi stranka in Kosova, bi odkupil kateri koli večji filmski studio.
Janša in SDS se seveda v kadrovsko kupčkanje von der Leynove z Golobom ne vmešavata kot branilca velike transparentnosti. Izbor komisarskega kandidata je vedno priročen teren za medstrankarska obračunavanja. Sploh če si glavna opozicijska stranka želi predčasnih volitev in je pri ustvarjanju izrednih razmer pripravljena v šahu držati celotno sedemindvajseterico. Gospod Orban bi bil ponosen. Letos je bila komisarska tema ob začetku politične jeseni pač prva, pri kateri se je udarila politika. Ne morejo pa niti v opoziciji nasprotovati, da je Slovenija končno dobila resor, ki ji je pisan na kožo, potem ko se je v začetku tisočletja otresla usmeritve, da želi za vsako ceno proč od Balkana. Tudi Lenarčičev resor za krizno upravljanje je bil imeniten, saj je bil skladen s slovenskimi zunanjepolitičnimi prioritetami. Ampak čez zdaj dobljenega Marte Kos ga res ni.
