Da bi razumeli pomen novice, je treba prisluhniti nedavnemu komentarju ruskega predsednika. Poudaril je, kako so, za razliko od brezpilotnih letal, za uporabo visoko-natančnih raket ATACMS potrebni Natovi sistemi GPS ciljanja in njihovo osebje. Rusija je že neštetokrat opozorila, da je to rdeča meja, ki določa neposredno sodelovanje Nata v vojni.

Za trenutek razmislimo o »rdečih mejah«. Številni strategi v fotelju so se v zadnjem letu posmehovali Putinovim grožnjam in dejstvu, da se ni nikoli odzval v celoti, saj so »rdeče meje« vedno prekoračili. To pomanjkanje odziva se predstavlja kot znak šibkosti. Ne pozabimo, da »rdeče meje« izhajajo iz t. i. »posebne operacije«, ki je odvisna od ponavljajočih se izzivov Nata v zvezi z »rdečimi mejami«, ki so se prej nanašale na neširjenje Nata na vzhod in nato na ukrajinsko nevtralnost.

Najboljši način za razumevanje sedanjega spopada je, da vidimo stalne provokacije Rusiji z namenom, da se ponovno prikliče podrejenost iz Jelcinovih let in da se oslabi vsak poskus Rusije, da se vrne kot globalni igralec. Vsako prekoračitev »rdeče meje« se doživlja in predstavlja kot šibkost režima. In ta igra ima svoje resnične učinke znotraj Rusije, kjer je bistvo zmožnost enotnega obstoja ogromne večetnične države, kakršna je. Vsak znak šibkosti centralne oblasti odpira pot možnim centrifugalnim gibanjem znotraj nje. Celoten proces od državnega udara leta 2014, do zatiranja rusko govorečih manjšin v Donbasu, do zavračanja ohranitve ukrajinske nevtralnosti, do nasledstva vojaških »rdečih meja«, ki so bile kršene med vojno, je mogoče brati kot celoto z vidika provokacije.

V prvi fazi ta proces za Zahod (t. j. za ZDA) ni prinesel želenih rezultatov. Ideja je bila, ko bo izzvani Putin vdrl v Ukrajino, bomo mi dokazali z 8 let pripravljano ukrajinsko vojsko po Natovih standardih, da je papirnati tiger. Gospodarske sankcije bodo zadušile rusko gospodarstvo in vrzel med vojaškim in gospodarskim debaklom bo režim spravil iz ravnotežja z notranjimi upori in sistemskim kolapsom. Kot je znano, se ta scenarij ni zgodil.

Na vojaški ravni se je operacija zapletla v vojno izčrpavanja. Na gospodarski ravni je Rusija predvsem zahvaljujoč podpori Kitajske uspela absorbirati začetni udarec in našla novo strukturo izvoza surovin. Ko je bila prva težka faza premagana, je Rusija, osvobojena starih paktov z Evropo, vstopila v novo in se preusmerila v azijski bazen.

Za zahodne sile so zdaj vojaške razmere v Ukrajini kritične. Avantura Kursk z invazijo na rusko ozemlje, z edinim namenom škodovanja podobi režima, je bila še ena prekršena rdeča meja, ki je bila strateško nesmiselna. V osrednjem delu fronte je ruska vojska zdaj dosegla tretjo in zadnjo obrambno črto. Zdi se, da je ukrajinski zlom blizu. Soočen s tem scenarijem celoten zahodni vladajoči razred (ameriški vojaško-industrijski kompleks in njegovi evropski vazali) nimajo načrta B, kar je paradoksalno, saj je mednarodna politika, odkar svet obstaja, sestavljena iz načrtov B, C, D ter iz taktičnih in strateških alternativ. Toda ta situacija je drugačna, ker so v tem primeru odgovorni in tisti, ki tvegajo, različna subjekta.

ZDA si, s precejšnjo nekaznovanostjo, lahko privoščijo kršitve katere koli »rdeče meje« in vedo, da Putin nikakor ni norec, ki želi uničenje planeta in zato ne bo sprožil neposrednega napada na ameriška tla. Ubogljiva Evropa pa je že opustošila svoj lastni proizvodni sistem in je v ospredju ciljno usmerjenih napadov, vključno z jedrskimi (v trenutni vojni doktrini uporaba taktičnega jedrskega orožja se šteje za navadno vojno in ne za začetek jedrske). ZDA tako imajo dve tamponski coni, že obsojeno Ukrajino in nato Evropo.

Če se bo Putin odločil odzvati se v skladu z grožnjami na kršitev še ene »rdeče meje« z morebitno jedrsko premočjo, bo lahko spet predstavljen kot eksistencialna grožnja, s katero ni mogoče sklepati kompromisov. In še v trenutku, ko bi se sprožil 5. člen Natovega zavezništva z neposredno vojno, bi mi bili fronta. Realnost je taka, da nismo pod dežnikom Nata, mi smo dežnik, ki prvi ujame dež.

Naše edino upanje je, da Nato ne bo mogel povzročiti prevelike škode, kar bo Putinu omogočilo, da ostane skromen, s čimer bo zadržal notranje pritiske »jastrebov«. Če pa bi ATACMS povzročili dovolj škode, da bi močno premaknili rusko javno mnenje, si ne moremo delati utvar o tem, kaj bo naslednji korak.

Črt Tavš, Koper