Zdaj že vemo, da vedenje, ki ga spodbuja želja po ohranjanju življenja, v zadnjem obdobju življenja povzroča predvsem veliko trpljenja in ne pripomore k pomembnemu podaljšanju življenja. Prizadevanje za udobje je zato bolj smiselna izbira v zadnjem obdobju življenja. A včasih nam tudi prizadevanja, da bi si v zadnjem obdobju življenja zagotovili udobje, paradoksno prinesejo trpljenje. Starosti se večinoma bojimo, saj je povezana z usihanjem in trpljenjem, nedostojanstvom in smrtjo. Misel na starost nas navdaja s tesnobo. Tesnoba pa je neudobna. V zahodni družbi smo se zato zatekli k zanikanju starosti in smrti, da bi se osvobodili tesnobe, povezane z njima.
Starejše osebe. Besedna zveza, s katero označujemo starostnike. Nismo stari, saj starost povezujemo s smrtjo. Ne želimo biti tudi najstarejši, to bi pomenilo, da pred nami ni nikogar več, da smo na vrsti. Najbolje se počutimo, če smo starejši. Biti starejši res pomeni, da nismo najmlajši, smo pa zato izkušeni, modri in zato lahko spoštovani. Tolažimo se, da so pred nami starejši, od nas starejši pa se tolažijo, da so pred njimi še starejši. Mojstrsko smo izkoristili stopnjevanje pridevnika star in za poimenovanje starosti izbrali primernik, stopnjo, ki zveni najudobneje.
Tretje življenjsko obdobje. Kako lepo zveni ta besedna zveza v primerjavi z besedno zvezo zadnje obdobje življenja. Koliko obdobij življenja sploh poznamo? Verjetno ne samo tri, saj bi se sicer tretje življenjsko obdobje imenovalo zadnje. Kako udobno nam je ob misli, da so četrto, peto … življenjsko obdobje in smrt še daleč.
Želimo, da bomo na starost zdravi, brez težav in nam bo udobno? Ukrepati moramo zdaj. Poskrbimo, da ne bomo zboleli za demenco (ali če smo nekoliko bolj skromni in pošteni v izražanju, da bomo za demenco zboleli kakšno leto pozneje). Dejavnike tveganja za demenco poznamo, zato poskrbimo za več telesne aktivnosti, jejmo bolj zdravo, več se ukvarjajmo z dejavnostmi, ki spodbujajo razmišljanje, več se družimo in poskrbimo, da bomo dovolj spali. Koliko od nas bo zmoglo trajno spremeniti življenjski slog? Si lahko obetamo, da bodo zdravila za zniževanje holesterola, za katera vemo, da so le skromno učinkovita pri zniževanju srčno-žilnih zapletov, uspešna pri preprečevanju demence? Kaj pa dejavniki okolja, ki povečujejo tveganje nastanka demence: onesnažen zrak, aluminij, pesticidi, elektromagnetno polje? Lahko kot posamezniki vplivamo na zunanje dejavnike? Se s preventivnimi ukrepi za preprečevanje demence zgolj slepimo?
Več moramo vlagati v razvoj zdravil proti demenci, saj osebe z demenco in njihove družine trpijo. Z zdravilom proti demenci nam bo lažje. Demenca in tudi krhkost sta povezani s starostjo – bolj ko smo stari, večja je verjetnost, da bomo zboleli za demenco ali se soočali s krhkostjo. Ali ni zanimivo, da se obe bolezni pojavljata le v starosti in le izjemoma pri mlajši, aktivni populaciji? Kaj če sta obe bolezni le odraz staranja in s staranjem povezanega telesnega in miselnega usihanja? Menimo, da nam bo uspelo odkriti zdravilo proti staranju?
Stiska pred starostjo in smrtjo je tako velika, da o njiju ne želimo razmišljati. Udobje in zavetje smo spretno poiskali v mehki vati prijetnega izrazoslovja, ki pa nas le na videz in začasno odmika od realnosti, ki ji ne bomo ušli. Cena za udobje, ki nam ga ponujajo besedne zveze »starejša oseba«, »tretje življenjsko obdobje«, »preventiva pred staranjem« in »upamo, da bo na trg kmalu prišlo odrešujoče zdravilo«, bo visoka. V zadnje obdobje življenja bomo vstopili nepripravljeni in neinformirani, zato bomo negotovi in v stiski. Tudi naši možgani nimajo radi negotovosti. Znebijo se je tako, da si na podlagi dostopnih informacij ustvarijo svojo sliko prihodnosti. Ker pa smo možgane vseskozi zavajali z »udobnim izrazoslovjem«, njihovo predvidevanje prihodnosti ne bo skladno z resničnostjo. Razočarani bomo. Zaradi negotovosti in razočaranj bomo vse težave, povezne z zadnjim obdobjem življenja, doživljali intenzivneje.
Si želimo umirjene, spoštljive in dostojanstvene starosti? Ne trošimo denarja za nesmiselne raziskave za razvoj »zdravil« za preprečevanje starosti. Z raziskavami ali brez bomo na starost usihali. Denar raje namenimo za kakovostno oskrbo starostnikov. Primanjkljaj osebja je šibak člen naše infrastrukture za oskrbo starostnikov. Zato je najpomembnejše, da se prenehamo slepiti. Oborožimo se z znanjem in informacijami. Da nam bo udobno zdaj in ko bomo ostareli.
