Odstop je toliko nepričakovan, kot je bilo nepričakovano že njegovo imenovanje za ministra. Do takrat se ni pojavljal na strateških razpravah s področja šolstva, pa tudi zapisov o tem ni bilo veliko najti. Sicer pa tako ni bil prva izbira za ministra, saj je bil izbran po zavrnitvi mesta državne sekretarke dr. Amalije Žakelj na takratnem skupnem ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki pa bi postala ministrica šele po razdružitvi ministrstva. Tako je pač postal minister in s svojo blago naravo padel v (drugi) svet, ki mu ni bil dorasel.
Tudi s svojo ekipo na ministrstvu ni imel ravno sreče. Kot da bi vedela, kaj se bo zgodilo, ga je zapustila državna sekretarka za področje srednjega in višjega šolstva Jasna Rojc in odšla za direktorico Zavoda RS za šolstvo po napovedani upokojitvi direktorja zavoda dr. Vinka Logaja, ki pa si je premislil in zdaj sam postal minister! Tako se pač vrti kadrovski vrtiljak: na vožnjo z vrtiljakom prinaša posameznike, ki še pred leti na ta vrtiljak nikoli ne bi prišli. V veliki meri je to posledica razvrednotenja navedenih pozicij, zato tudi takšne težave predsednika vlade pri iskanju kandidatov za ministre. Kot vidimo, ne nujno zgolj za šolstvo.
Zanimivo je, da je prejšnji teden na vrhu koalicije prišlo do sklepa koalicijskih partnerjev, da je področje znanja izjemno pomembno in da bodo področju namenili dodatno finančno in zakonsko podporo. Škoda je le, da se je koalicija tega spomnila po dobrih dveh letih in ima (pre)malo časa za uresničitev tega cilja. Mogoče pa uporabi rokohitrsko metodo s področja zdravstva in vrže v šolstvo 200 milijonov evrov, kar je približno enako letni izgubi TEŠ.
Odstopljeni minister dodatnih sredstev ni dočakal. Le upati je, da se bo to res zgodilo. Temu so z veseljem in hkrati s skepso prisluhnili ravnatelji gimnazij, ki jim je ministrstvo znižalo glavarino in zdaj bijejo boj s poslovanjem, da se izognejo dofinanciranju, in prihajajo na ministrstvo z zaprosilom za dodatna sredstva. Takšnega koraka ne bi naredil noben razumen politik, saj so šole s sredstvi, ki so jim doslej ostajala, vzdrževale infrastrukturo, nabavljale opremo in podpirale dejavnosti. Razlaga, da glavarina pač ni namenjena temu, zveni kot cinična ugotovitev.
Med očitki za slabo delo ministra naj bi spadalo tudi neustrezno ukrepanje ob dogodkih, povezanih z romskimi otroki v šolah. Res je, da šolanje romskih otrok ne poteka, kot bi moralo: malo otrok konča osnovno šolo, otroci ne prihajajo k pouku, nimajo ustreznih higienskih navad itd. Če bi pogledali še preostalo romsko problematiko, bi zaradi neustreznega ukrepanja morali odstopiti še minister za delo, družino in socialne zadeve, minister za okolje in prostor ter minister za notranje zadeve. Seveda se to ne bo zgodilo, prav tako minister za vzgojo in izobraževanje ne more biti dežurni krivec za vse probleme, za katere se ve že več let.
Ob problematiki šolanja romskih otrok sem se spomnil obiska ene od šol v Bostonu, ki je bila proglašena za eno najboljših šol v tistem letu. Ko smo si ogledali pouk, se nam ta ni zdel nič bistveno drugačen od drugih šol, le sestava otrok je bila drugačna. Če smo še dan pred tem obiskali popolno belo šolo v premožnem delu Bostona, so v razredih te šole sedeli Afroameričani, Latinoameričani, otroci kitajskega rodu itd. Ko smo vprašali ravnatelja o razlogih za podelitev priznanja, nam je povedal, da je šola locirana v izrazito socialno revnem območju, kjer večina ljudi živi od socialne pomoči, kar je praktično družinski »poklic«. Otrok niso pošiljali v šole in tudi represivni ukrepi niso dali rezultatov.
Zato je sledila odločitev šolskih oblasti, da v šolo pripeljejo najboljše učitelje, ki so bili ustrezno usposobljeni za delo s takšno populacijo. V šolo so povabili tudi starše in jim predstavili pouk. Posebno pozornost so posvetili obisku mater, saj so vedeli, da bodo imele največji vpliv pri obiskovanju pouka otrok. Trajalo je kar nekaj časa, da so starši prišli v šolo, pa vendar so končno praktično vsi spoznali pomen šolanja svojih otrok. Ob našem obisku so bili praktično vsi otroci iz tega okoliša v šoli, kar je bilo pred leti nepredstavljivo, in zato je šola dobila priznanje kot ena najboljših šol v Bostonu.
Verjamem, da šole z romskimi otroki pri nas vlagajo izjemne napore, vendar pa bo pri reševanju problemov potrebna podpora tudi drugih resorjev. Res pa je, da bo izobraževanje najpomembnejši dejavnik za reševanje romske problematike. To dokazujejo tudi izkušnje z drugega konca Slovenije, kjer takšnih problemov praktično ne poznajo.
Novi minister bo tako že šesti v desetih letih. Na razpolago bo imel malo časa, tako da večjih premikov ne bo mogel narediti. Lahko pa vsaj popravi nekatere napake, ki so odpravljive takoj, kot je bilo denimo znižanje glavarine. Mogoče pa celo prepriča predsednika vlade, da razdeli med šole 200 milijonov za spodbujanje ustvarjalnosti otrok. Dobra naložba? Vsekakor bolj trajna, kot je bila tista v zdravstvo.
