Pašticada je ponos in simbol dalmatinske gastronomske dediščine. Po tradiciji jo pripravljajo iz zunanjega dela govejega stegna (frikando), ki ga najprej prepojijo v marinadi iz vina, kisa in začimb, nato popražijo, potem pa počasi kuhajo oziroma dušijo v bogati tekoči mešanici, sestavljeni iz rdečega vina, čebule, paradižnikove mezge, korenja, suhih sliv, klinčkov, lovorovih listov in drugih začimb, tako da je na koncu meso mehko in sočno, omaka pa gosta in polna sladko-kiselkastega okusa.
V Dalmaciji ima za pripravo pašticade svoj skrivni recept, ki se je plemenitil in spreminjal skozi generacije, praktično vsaka družina ali gostilna. In vsi seveda trdijo, da je njihov tisti pravi, izvirni. Skupno jim je le to, da mora biti meso za dalmatinsko pašticado nujno goveje. Junetina in teletina imata v lonec prepovedan vstop. Korenine te znamenite jedi, ki jo sicer poznajo tudi na Krfu, kjer ji fonetično prav tako rečejo pašticada, izvirajo iz antičnega obdobja, prepoznavna pa je postala v času Beneške republike.
Kot pripoveduje zgodovina, je dalmatinska pašticada pravzaprav moderna različica slavne veronske jedi pastissada de caval, ki je nastala v petem stoletju, s tem da so takrat namesto govedine uporabljali konjsko meso. Legenda pravi, da se je germanski vodja Odoaker, ko je leta 476 strmoglavil Romula Avgusta, zadnjega zahodnorimskega cesarja, in postal prvi kralj Italskega kraljestva, nenehno spopadal z Ostrogoti, ki jih je vodil Teoderik Veliki. Po enem izmed krvavih spopadov njunih dveh vojska leta 489 pri Veroni je po porazu Odoakerja poleg mrtvih tovarišev in kralja samega na bojišču ostalo veliko poginulih konj. Ko so se vojske razkropile, so lačni prebivalci planili po mesu, in ker je že začelo izgubljati svežino, so se domislili, da bi ga namočili v vinu skupaj z zelenjavo in začimbami. Uspeh je bil tolikšen, da je jed postala simbol veronske kuhinje. Od tam je jed v času Beneške republike prišla v Dalmacijo, kjer je že desetletja nepogrešljiv del družinskih praznovanj, porok, raznih cerkvenih slavij in nedeljskih kosil ter seveda tudi jedilnikov številnih gostiln, naj bodo turistične narave ali ne.