Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je na Trubarjevi domačiji po dolgem času zbrala množica. Ne le krajani in literarni navdušenci, domačijo je takrat obiskal tudi politični vrh Jugoslavije. Zbrali so se, da bi proslavili prvo obnovo Trubarjeve domačije, ki je s tistim letom postala pomemben del kulturne zgodovine. »Hišo s poslopjem so odkupili od zasebnika in prostore prenovili. Na mestu nekdanjega hleva in gospodarskega poslopja danes stoji galerija s sprejemnico in kavarna, stanovanje je preoblikovano v veliko razstavno sobo, pod katero pa je še vedno stari mlin. Pomembno vlogo je ohranila tudi stara žaga, ki je bila za tiste čase posebej napredna,« je povedala Andreja Mihelič s Trubarjeve domačije.
Spominska hiša, v kateri so danes trije deli, ni prava Trubarjeva rojstna hiša. »Spremljajo nas napisi na stenah, ki prikazujejo Trubarjevo življenje, delo in čas, v katerem je živel. Njegovi sodobniki so predstavljeni v vitražnih oknih, v petih stebrih slovenstva pa so shranjene vse knjige, ki jih je napisal,« je pojasnila Andreja Mihelič.
Srečal se je z roparji, tihotapci
Odraščanje na Rašici je Trubarja pripravilo na življenje v tujini. Njegovi sopotniki so ga ocenjevali kot gospodarnega in ljudskega človeka. Tega naj bi se naučil pri očetu Mihi, ki je opravljal pomemben poklic tesarja in mlinarja. S tem si je v vasi prislužil višji status, k temu pa je pripomogla tudi vloga cerkvenega ključarja.
Čeprav naj bi se Trubar po odhodu v tujino na domačo Rašico bežno vrnil le enkrat, je imela zanj pomembno vlogo, pravi Andreja Mihelič. »Na stičišču cest, ki so vodile iz Ljubljane na Dolenjsko, iz doline reke Krke na Bloke in naprej na Reko in v Trst, so se zbirale tudi različne informacije. Trubar se je še kot majhen deček srečeval s trgovci, popotniki, mimo so hodili tudi tihotapci in roparji. Stik s tako različnimi ljudmi ga ni pustil nevednega glede dogajanju po svetu, saj je poslušal tako o vojnah kot o napredku,« je prepričana Andreja Mihelič. Velik vpliv nanj so imeli tudi turjaški grofje, ki so pripomogli k temu, da se je Trubar zaradi šolanja odpravil v svet.
Težko do sredstev za kulturo
Že nekaj let si na domačiji prizadevajo za to, da bi ji država dodelila status spomenika državnega pomena, a ministrstvo za kulturo takšni odločitvi v preteklosti ni bilo naklonjeno. Ocenili so namreč, da je domačija neavtentična. »Dejstvo je, da je bila izvorna domačija v 500-letni zgodovini porušena in originalnosti ni več. Je pa bil skupek stavb poimenovan z etnološkim, sociološkim in gospodarsko-zgodovinskim izrazom 'domačija', odkupljen in s podporo tedanjega republiškega vrha in ljudskega kulturnega gibanja strokovno in arhitekturno kvalitetno obnovljen,« je pojasnil direktor Javnega zavoda Trubarjevi kraji Matjaž Gruden.
Glavni namen njene prenove je bila ustanovitev vseslovenskega središča za poglabljanje zavesti o kulturnem pomenu Trubarja, njegovih protestantskih somišljenikov in obdobja reformacije. Gruden je prepričan, da bi bila podelitev statusa državnega pomena priznanje za njihova dolgoletna prizadevanja in dodatni argument lokalni skupnosti, da vztraja pri podpori Trubarjevi domačiji.
S statusom sicer domačija ne bi pridobila neposrednega državnega sofinanciranja, bi pa vseeno imela pomembno finančno ozadje. Kot je pojasnil direktor, bi s statusom pridobili določeno število točk pri državnih razpisih. Ob tem je poudaril, da je prav finančno vzdrževanje domačije za velikolaško občino velik strošek. »Občina je komunalno ena najmanj razvitih, imamo le 4500 prebivalcev, s katastrofalno cestno in vodovodno infrastrukturo. V takšnih razmerah je mučno zahtevati in upravičevati financiranje delovanja domačije in ohranjanja kulturne dediščine.« Gruden je spomnil tudi na nedoslednost ministrstva za kulturo, ki naj bi za spomenike državnega pomena neutemeljeno razglasilo tudi nekatere druge objekte.
