Dan pred ameriškim dnevom čarovnic 30. oktobra 1938 je newyorška radijska postaja CBS v živo predvajala radijsko igro Vojna svetov (War of the Worlds), ustvarjeno po knjižni predlogi Herberta Georgea Wellsa iz leta 1892. Čeprav so pred in med predvajanjem poslušalce večkrat opozorili, da gre za fiktivno zgodbo, je zavladala panika. Režiser in igralec George Orson Welles je bil z zgodbo, da so marsovci sprožili invazijo na planet Zemlja, tako prepričljiv, da je v bistvu zakuhal škandal mednarodnih razsežnosti, ki še danes, skoraj sto let pozneje, dobiva številne filmske, televizijske, gledališke in literarne različice.
Paniko med poslušalci danes nekateri primerjajo celo z bombnimi napadi 11. septembra 2001 na ZDA. Morda se nam zdi neverjetno, kako je del javnosti, ne tako davno, dejansko nasedel »manipulaciji« z marsovci, a za takšne okoliščine je bila zrela tudi geopolitična situacija. Evropa se je že razplamtevala v vojni, Američani pa so se je bali. Po predvajanju je ameriška javnost postajo CBS, še bolj pa Wellsa obtožila, da namenoma zastrašuje ljudi. Ameriški časopisi so v treh tednih objavili kar 12.500 člankov na to temo. Šele Hitlerjev govor v Nürnbergu 8. novembra je Vojno svetov spravil s prvih strani medijev.
Radio, predhodnik televizije in interneta
Radijska adaptacija leta 1938 je bila šolski primer medijsko ustvarjene panike, čeprav ne povsem nenamenoma, ter prvi konstrukt tega, kar danes poznamo kot »fake news« oziroma lažne novice. Dogodek zlahka primerjamo tudi s sodobnim spletom, ki je poln lažnih novic, kar otežuje odbiranje resnice. Nenazadnje jemlje sapo raziskava Ipsosa iz leta 2020, v kateri navajajo, da skoraj dve tretjini Američanov verjameta, da na drugih planetih obstaja inteligentno življenje, ter kar 45 odstotkov, da so marsovci že bili na Zemlji.
A če se vrnemo, radio je bil poleg kinematografov takrat najbolj popularen medij. V dnevnih sobah je zasedal mesto, ki ga je pozneje zasedla televizija. Družine so se posedle okrog njega in – poslušale. Snemalne tehnike še niso bile dodelane, vse se je snemalo in oddajalo v živo. Zato so morali biti igralci in glasbeniki, ki so dodajali zvočne efekte, zelo dobri, ni smelo biti napak. V kategoriji drame so kraljevale radijske igre.
Welles je idejo o uprizoritvi igre najprej predstavil odgovornim pri radijski mreži CBS Radio (radijske igre je uprizarjal že prej in tudi po Vojni svetov). Bili so navdušeni, povezali so ga s hišnim scenaristom Howardom E. Kochom, ta pa je bil najprej v zadregi, kako znanstveno fantastiko sploh predelati v običajno radijsko igro. Potem pa se je Welles domislil »javljanja s terena«, kot to počnejo danes predvsem televizijski novinarji. Ameriška javnost še ni pozabila, kako so pred letom dni s terena v živo novinarji poročali, da se je vžgal nemški cepelin Hindenburg. Orsonu Wellsu je CBS dala na razpolago svoje največje gledališče za produkcijo radijskih iger, The Mercury Theatre on the Air v New Yorku, sam pa je potem izbral vse igralce. Za vaje so imeli časa dva dni, kar sicer za tiste čase ni bilo nič nenavadnega.
Vojna svetov je sicer eno temeljnih del angleškega pisca znanstvene fantastike H. G. Wellsa, ki je bil tudi razumnik, humanist in vizionar. Lahko bi rekli, da je bil nekakšen predhodnik Georgea Orwella, avtorja distopičnega romana 1984 iz leta 1949. Zgodba o napadu marsovcev je bila v bistvu parodija na britanski imperij in njegovo kolonialno politiko, ki se je v tujih deželah obnašala kot fiktivni napadalci iz vesolja. V romanu namreč marsovci na treh dolgih kovinskih nogah in v bojni opremi napadejo britansko otočje, da si prilastijo dragocene surovine iz zemlje ter zaloge pitne vode. Ko Nezemljani medtem rušijo mesta pred seboj in neusmiljeno pobijajo ljudi, se zdi, da jih ne more ustaviti nihče. Vendar jih zaustavijo majhne bakterije, proti katerim niso odporni. Ko njihov imunski sistem odpove, so Zemlja in njeni prebivalci rešeni.
Odprta vrata Hollywooda
Koliko ljudi v New Jerseyju je ob predvajanju radijske igre dejansko verjelo, da so planet Zemljo napadli Nezemljani, ni mogoče reči natančno, so pa naslednjega dne časopisi, med njimi tudi The New York Times, poročali o preplahu in pravcatem kaosu, ki naj bi ju radijska igra sprožila v javnosti. Povzemali so jih tudi mediji zunaj ZDA. Welles je čez noč zaslovel, ni pa se mogel otresti očitkov, da je načrtovano vznemiril javnost. Nenazadnje naj bi bilo v množični paniki na ulicah kar nekaj ranjenih, nekoga pa naj bi celo od groze zadela kap.
So se pa Orsonu Wellsu po tem dogodku na stežaj odprla vrata Hollywooda, kjer se je uspešno lotil tudi filmske kariere. Produkcijska hiša RKO mu je zaupala, da je sam izbiral vse svoje sodelavce. Tako je nastal film Amerikanec, kjer je govor o Williamu Randolphu Hearstu, medijskem mogotcu. Welles je bil velikokrat nominiran za oskarja, dobil je sicer le dva, med drugim za scenarij filma Državljan Kane leta 1941, ki je za mnoge filmoljubce celo najboljši film v zgodovini filmografije. Welles je bil v filmu scenarist, producent, režiser in glavni igralec. Pozneje je ustvaril še nekaj monumentalnih filmov – Tretji človek, Vse je res, Radio, Dama iz Šanghaja, Proces …
Uspešno kariero je v bistvu začel v gledališču, kjer je zaslovel že pri svojih rosnih 22 letih, torej leto dni pred izvedbo legendarne radijske igre Vojna svetov. Na broadwaysko sceno je postavil svojo verzijo Shakespearove igre Julij Cezar, dogajanje prestavil v takratni sodobni čas, kar pa je bilo za teater (še) nekaj nepredstavljivega. Projekt je zato moral financirati sam. Pozneje je napisal še okrog šestdeset gledaliških iger, nekatere je tudi režiral. Poročil se je trikrat, umrl pa je pri 85 letih kot zelo slaven režiser.
