Očitno smo nekakšen stolp stabilnosti nekdanje Jugoslavije

Vedno na robu sprejemljivega

»Želel sem, da bo ta album večen, nisem bil pripravljen delati kompromisov, zaradi katerih bi nam bilo kasneje žal. Premor med prejšnjima dvema albuma je bil sedem, tokrat pa 13 let. Želel sem, da bi bilo vse popolno,« je pojasnil. Med 11 skladbami na albumu je ena tudi v slovenskem jeziku, ki govori o tem, kako je Saša neke temne noči, ko so območje prekrivali črni oblaki, odšel na pot iz domovine in pristal tukaj. Skupina je od nekdaj rada igrala v Sloveniji, občinstvo pa je opisal kot bolj dobronamerno kot kje drugje.

Vsi zagotovo niso takšni. Sodelovanje s folkdivo Dragano Mirković, s katero so na novem albumu sodelovali pri pesmi »Ti misliš, da je meni lako«, je na spletu namreč sprožilo ogromno negativnih in celo zlonamernih komentarjev. Po njegovem mnenju že od konca druge svetovne vojne velja, da kar je domače, ni dobro, vse tuje je boljše, občutek sramu ob tem pa je Lošić primerjal s Cankarjevo črtico Skodelica kave, v kateri je enega največjih slovenskih pisateljev sram matere. »Takšna vrsta kompleksa je ustvarila situacijo, v kateri so popljuvali vse, kar je bilo povezano s folk glasbo. Od Suade je sicer res minilo veliko časa, bojev med različnimi glasbenimi zvrstmi ne bi smelo več biti, mi pa smo s sodelovanjem z Dragano Mirković ponovno vzdignili temperaturo,« je opisal težave, s katerimi se je skupina soočala po izdaji dueta.

»Po izdaji pesmi sem ugotovil, da je na tem območju nastala nova generacija mladih, pretencioznih sledilcev kvaziavantgardne umetnosti. Pohvalno je, da je bila ta generacija ikona moderne kulture, a so postali njeni pripadniki karikature samih sebe. Hipsterji. Ti so neposredno napadli Plavi orkestar, kar se vidi po komentarjih na forumih (RIP Plavi orkestar, Žal mi je dneva, ko sem vas začela poslušati…), tihi večini pa je pesem všeč in prepričan sem, da bo to naša najbolj priljubljena pesem,« je izpostavil, njegov optimizem pa potrjujejo tudi že štirje milijoni ogledov na spletni platformi Youtube. »Ni mi lahko, ko vidim, da se po toliko letih še vedno ni nič spremenilo. Da so ti nesporazumi in nesoglasja še vedno prisotni.«

Uglašeni znotraj skupine

Je pa toliko manj nesoglasij znotraj same skupine, četverica je namreč že od nekdaj na isti valovni dolžini. »Dihamo skupaj,« je skoraj malo preveč poetično razložil odlične odnose znotraj banda. Poznajo se celo tako dobro, da pred koncerti sploh nimajo več vaj. »Pesmi Suada in Bolje biti pijan nego star sem verjetno zaigral več kot 30.000-krat in je zelo podobno vožnji s kolesom, ki je nikoli zares ne pozabiš. Standardni repertoar imamo popolnoma naštudiran, nove pesmi pa vadimo vsak zase, potem pa jih skupno zaigramo na koncertu, kjer se spojijo v eno.«

Na takšen način so potem pesmi pred različnim občinstvom zaigrane vedno vsaj malo drugače. »Odlika skupin, ki dolgo obstajajo, je to, da ljudem ponudijo proizvode z napako. Tisti, ki so spolirani in igrajo brez napak, nikoli ne trajajo dolgo,« je razmišljal in povedal zgodbo izpred kakšnih desetih let, ko se je v Detroitu znašel na rojstnodnevni zabavi Chucka Berryja. »Večina izmed 150 povabljencev je predstavljala smetano svetovne glasbene scene. Čakal sem, da bi videl človeka, ki je izumil rock'n'roll, in ugotovil, da mi igramo veliko bolje kot njegova spremljevalna skupina. Takrat sem sprevidel, da gre za energijo, ki jo daš od sebe, ne za to, ali si na odru dovolj usklajen,« je dejal.

Premiera na plaži

Plavi orkestar je svojo glasbo najprej predstavljal na plažah in v stanovanjih prijateljev. »Na začetku nismo vedeli, da bomo polnili dvorane, mislili smo, da bomo igrali v majhnih klubih,« je pričakovanja izpred skoraj treh desetletij predstavil Lošić. A jim je bila usojena »veličina«. Sledilo je namreč pet milijonov prodanih plošč, na tisoče odigranih koncertov, ki si jih je pri nas ogledalo kar milijon Slovencev – torej polovica prebivalstva. »Avgusta smo v Beogradu igrali pred 130.000 ljudmi. Ogledali smo si posnetek iz helikopterja – videti je bilo, kot da te gleda vsa država. Celo občinstvo je bilo kot eno, v določenem trenutku so imeli vsi dvignjene roke. Ugotovil sem, da je Plavi orkestar nekaj drugega, kar sem sam menil, da je,« je razložil Saša. In kaj je to? »To je zelo zanimiv pojav, saj zagotovo nismo najljubša skupina vseh, ki pridejo na naš koncert, a od nas vendarle pričakujejo veliko. Očitno smo nekakšen stolp stabilnosti nekdanje Jugoslavije in v času, ko vse razpada, smo mi ostali prijatelji. To ljudem pomeni veliko. Smo kot podzavest nekdanje države, kot človeška ribica v Postojni, čevapčiči ali ajvar… Spominjamo jih na boljšo preteklost,« je nostalgično odgovoril.

Strinjamo se lahko, da so Plavi orkestar legende nekdanjega jugoslovanskega prostora. Filme o legendah sicer po navadi snemajo proti koncu njihove poti, Saša in skupina pa sta svojega že dobila, ko je režiser Pjer Žalica posnel dokumentarni film Orkestar. Saša je priznal, da je bil takrat pod velikim pritiskom. »Deset let sem živel zunaj oči javnosti, saj sem ustvarjal glasbo za filme, kot so Petelinji zajtrk, Šanghaj, Kajmak in marmelada, Outsider, v čemer sem užival. Prva ideja je celo bila, da bi bil naslov filma Saša, a to ni prišlo v obzir. Sem človek, poznan po tem, da imam rad zasebnost, telefonske številke menjujem kot po tekočem traku. Bežal sem od javnosti in sanjal, da bom živel ob pokošenem travniku in vrtnem palčku in imel običajno življenje zunaj žarometov javnosti. Snemanje sem na začetku zavrnil, nisem želel, da bi me nekdo bezal iz moje luknje. A sem po razmisleku ugotovil, da želim doprinesti h kulturni dediščini našega prostora – tako smo naredili seznam ljudi, ki so vplivali na našo kariero, in prijateljev, ki so sodelovali pri projektu. Čez čas bo to odraz te kulture in okolja, v katerem smo bivali,« je končal.