Premoženjska neenakost je najbrž najpomembnejša oblika neenakosti v Sloveniji in povsem mogoče je, da prav zato o njej ne vemo skoraj ničesar, pravi predstojnica centra za raziskave blaginje na fakulteti za družbene vede dr. Srna Mandič. Težko razumljivo je, da ob proračunskih težavah, ki jih imamo, premoženje še vedno prispeva tako malo, pravi in dodaja, da je neverjetno, da se obdavčitev omejuje zgolj na eno obliko premoženja – nepremičnine. Obdavčitev premoženja je kot politično vprašanje, tako dr. Mandičeva, izziv, ki ga je naša socialna politika spregledala. Razmisliti bi kazalo o obdavčitvi premoženja, kot jo poznajo na Švedskem, kjer je v premoženje všteto vse od plovil, slik, zlata, delnic in nepremičnin, od česar odštejejo posojila, obdavčijo pa vsako premoženje, ki presega prag okoli 300.000 evrov.
Dr. Janez Malačič z ljubljanske ekonomske fakultete se strinja, da se razlike v premoženju povečujejo bistveno bolj kot razlike v dohodkih. A za natančno oceno podatkov praktično ni na voljo. Vprašanje je slabo raziskano, ker je premalo ustreznih statističnih podatkov, še tisti, ki so, pa niso na voljo na individualni ravni. Podatki so tudi zaščiteni, bogati posamezniki pa niso zainteresirani za širjenje kakršnih koli podatkov o svojem premoženju, dodaja dr. Malačič.
Srednje neenaki?
Iz najbolj svežega poročila o svetovnem premoženju, ki ga je objavil Credit Suisse, o razpršitvi premoženja med Slovenci ni mogoče izvedeti nič več kot to, da naj bi imel odrasel Slovenec v povprečju med 25.000 in 100.000 dolarji premoženja. Soavtor omenjenega poročila James B. Davies je v leta 2009 objavljeni raziskavi izračunal, da Ginijev količnik premoženjske neenakosti v Sloveniji znaša 0,626 točke (0 pomeni popolno enakost, 1 pa popolno neenakost). Na podlagi podatkov, ki so jih zbrali v Banki Slovenije za projekt pod okriljem Evropske centralne banke (ECB), so tuji raziskovalci izračunali, da je Ginijev količnik v letu 2010 dosegal 0,53 točke. Po teh podatkih se Slovenija uvršča med države s srednje veliko premoženjsko neenakostjo.
Razlika ni zanemarljiva, vendar o tem, od kod izvira, z zanesljivostjo ne moremo reči ničesar. Je morda v celoti posledica dejstva, da se prvi izračun nanaša na čas, ko je država dosegala zgodovinsko visoko gospodarsko rast in je bilo zato premoženje (nepremičnine, delnice) vrednejše precej več kot leta 2010, ko je bila država v globoki krizi? Ali pa je razlika morda posledica različnih metodologij?
Ankete ne zajamejo najbogatejših
Problem ocenjevanja premoženjske neenakosti na podlagi anket tiči v dejstvu, da imajo velike težave z reprezentativnostjo vzorca, saj iz anketiranja običajno »izpadejo« najbogatejši. Najnovejše analize anket v projektu ECB so pokazale, da so v nekaterih državah ankete v celoti izpustile najbogatejše in da tudi različni popravki (na primer s pomočjo lestvic najbogatejših) mankov niso povsem odpravili. To pomeni, da je premoženjska neenakost videti manjša, kot dejansko je. Ko so raziskovalci za Avstrijo ocenjevali, kakšna je natančnost ocene celotnega finančnega premoženja Avstrijcev v obliki sredstev na bankah, so ugotovili, da je anketa premoženje v primerjavi z nacionalnimi računi podcenila za kar 40 odstotkov.
Če že dolgo vrsto let raziskovalci, na primer dr. Miroslav Verbič in dr. Tine Stanovnik, podrobno raziskujejo različne vidike dohodkovne neenakosti, se podobnega projekta pri premoženju ni lotil še nihče. Predstojnica centra za raziskave blaginje na fakulteti za družbene vede dr. Srna Mandič za to vidi več razlogov, opozarja pa tudi na širše ekonomsko-politične posledice zanemarjanja tega področja. Problem neraziskanosti, kot pravi, izvira iz zelo pomanjkljivega sistema obdavčitve, ki registrira in obdavčuje samo določene, taksativno naštete oblike premoženja, drugih pa sploh ne; na primer, ne zajema naložbenega zlata.
Obdavčujemo delo, premoženja pa ne
»Kot občanom se nam niti ne sanja, kaj vse iz kapitala ostaja neobdavčeno ali pa je le simbolično obdavčeno. Denimo, delitev iz naslova kapitala, starega nad 20 let, je neobdavčena. Torej lahko danes nekdo proda premoženje (na primer delež v podjetju), ki si ga je pridobil pred letom 1994 v najbolj obskurnih tranzicijskih okoliščinah, in to dobi nakazano na osebni račun, ne gre pa v dohodnino. Nasprotno pa je vsak zaslužek iz dela obdavčen,« na različno davčno obravnavo dohodkov in kapitala opozarja dr. Mandičeva.
In kdaj se bodo slovenski raziskovalci lotili tega področja? Dr. Mandičeva pravi, da ne vidi nobenih težav in ovir, le če se bo našel naročnik v javni upravi. Sodeč po raziskavah, ki so jih doslej na podlagi podatkov iz raziskave o finančnih sredstvih in porabi gospodinjstev ECB že opravili tuji raziskovalci, je podatkov o premoženju dovolj za precej širok spekter preučevanja premoženjskih razmerij v Sloveniji, pa čeprav ne za ocenjevanje trendov. Največja ovira tako najbrž ostaja naročnik oziroma denar.
Barbara Hren
