Voziti motor brez čelade je ena od prepovedanih motociklističnih prvin, pa vseeno eden od standardov motociklistične mitomanije. In pripovedi na to temo nemalokrat zvenijo fantazmatsko. Ko na primer: »Zadnjič je tip po obvoznici brez čelade nabil 300 km/h. Plus v kratkih hlačah in natikačih.« Verodostojni motoristi vam bodo znali povedati, da se tam po 100 km/h brez čelade začnejo za povprečnega osebka silne težave, če pa ti pri 150 na uro udari muha v čelo, to občutiš kot resen udarec. Vendar pa: »V časih prvih cestnih kawasakijev se je tam okoli Domžal brez čelad letelo tudi po 160, vidiš pa v Ameriki, kjer čelada sploh ni obvezna, voziti ljudi pri 200 km/h gologlave in v majčkah,« potrdi standarde gologlavosti Janez Pintar.
Janez Pintar je stari dirkaški šampion, udeleženec tekmovanj za veliko nagrado in kolega velikanov moto športa, kakršen je bil Barry Sheene, pokojni angleški dirkač z impresivno listo poškodb oziroma zlomov: po enkrat zlomljena stegnenica, stopalo, laket in nožni prsti ter enkrat natrgana ledvica, trikrat zlomljena golen, štirikrat členki in prsti na roki, petkrat zlomljene dlančne kosti, sedemkrat ključnica in dvanajstkrat poškodba hrbtnih vretenc. Tudi on, nečak Leona Pintarja, motociklistične legende in nacionalnega heroja iz časov dirk na Ljubelj, je bil večkrat blizu tragediji. Še najbolj leta 1981 v Hockenheimu, ko mu je pri 200 km/h sredi vožnje »zaribalo« in posledično zablokiralo motor, da je padel, udaril v robnik in si polomil vsa rebra.
Motociklizem ima več žanrov, dirkanje oziroma tekmovanje je eden od njih. Pintar je na dirkah oziroma na motorju od najmlajših dni. Torej še iz časov, ko so se v Sloveniji vozile tudi motociklistične dirke, kar je dandanes oziroma že lepo vrsto desetletij nepojmljivo. Nekoč je bilo drugače. Poleg ljubeljske gorske preizkušnje sta bili najslavnejši krožni cestni dirki tista v Škofji Loki in v Kamniku. Obe sta se končali zaradi hudih nesreč. Kamniška na izrazito brutalen način. »Bil sem tam. Približno sto metrov od dogodka. Organizator je spustil po progi v nasprotni smeri reševalno vozilo, v katerega je pri polni hitrosti priletel nemški dirkač. Nasploh je bilo dirkaško dogajanje v primerjavi z današnjim mrtvilom izrazito pestro. V Portorožu je bila leta 1963 tudi krožna cestna dirka v formuli 3, na kateri je življenje izgubil nemški voznik Roman Dirschel, ki je svoje vozilo prelomil na enem od dreves v drevoredu,« pripoveduje Pintar, pričevalec paradoksa, da je bil moto dirkaški šport v Sloveniji v socializmu bolj razvit kot po spremembi družbenega sistema.
Veliko smo švercali
»Kot trgovec sem imel dvesto mark plače. Sto mark je stal bat, sto mark pa guma. Zaslužil sem torej za gumo in bat, vendar pa sem vseeno dirkal. Proračun za tekmovanje na GP v razredu 125ccm je bil 36.000 mark. Vem, da sem imel na začetku sezone nabranih 7000, kako sem na koncu sestavil 36.000, mi pa ni jasno. Sčaral sem jih. Veliko smo švercali,« poskuša udeleženec dirk za moto GP pojasniti čarovnijo, da je v socializmu, kjer moto šport niti ni spadal v družino z ostalimi športi in je bil od moto dirkača statusno močnejši sleherni kegljač, sploh dirkal.
A glavno vitrino v njegovi dnevni sobi sestavljajo izključno pokali in lovorike, ki jih je osvojil na na dirkališču Schleiz v nekdanji DDR. V letih 1980 do 1991 je petkrat osvojil zlato, bil enkrat drugi, trikrat tretji in trikrat četrti, tako da je direkcija dirkališča o njem izdala posebno publikacijo. Zakaj motor, ga vprašamo. »Adrenalin, ki se sprosti ob vožnji motorja, je specifičen. Tega adrenalina pri drugih športih ne sprostiš tako zlahka. Soočen si z nevarnostmi. Vozili smo po naravnih progah. Mimo vogalov hiš ali dreves smo drveli po petnajst centimetrov blizu. Vendar pa ne gre samo za pogum, ampak predvsem za pamet. Motoristi nismo neumni ljudje, ampak znamo hitro razmišljati,« odgovori.
Kljub temu, da se je število registriranih motorjev v Sloveniji opazno povečalo, statistika zadnja leta beleži upad nesreč. Tine Prevec, 39-letni policist motorist iz PU Ljubljana z dvajsetletnim stažem na motorju, prav tako pa tudi inštruktor, pravi, da se je promet na splošno popravil na bolje. Če je nekoč v avtomobilu videl pet osebkov, so bili z veliko gotovostjo pijani vsi, medtem ko je danes, pravi, voznik praviloma trezen.
»Ko si se pred leti peljal po avtocesti 150 na uro, so te ljudje redno prehitevali, danes te bosta pri hitrosti 130 prehitela morda dva. Tudi motoristi so bolj ozaveščeni. Včasih si je motorist nujno kupil črno opremo in ni naredil nič za svojo vidnost. Dandanes je tudi glede te opreme drugače. Nekoč so imeli motoristi renome norcev, danes tega ni več toliko. In če si včasih od Ljubljane do Kopra pripeljal v pol ure, so ti vsi rekli, da si car, medtem ko danes izpadeš kreten. To so vsekakor pozitivni premiki,« pravi Prevc, ki s svojo službeno yamaho nikakor ne more konkurirati voznemu parku državljanov, čeravno naloga policista motorista niti ni preganjanje drugih motoristov.
»Zadnjega sem lovil dolgo nazaj. Spomnim se, da se je še prenavljal Kongresni trg. Fant je hotel pobegniti na skuterju, ker je bil ukraden in brez registracijskih tablic. Policisti na motorjih smo zato, da smo bolj mobilni predvsem v gnečah v turistični sezoni, smrtnega primera pa na naši postaji nismo imeli 18 let, kar je glede na prevožene kilometre malo,« pravi policist Prevc in dodaja, da dvom vzbujajočega motorista prepozna po opremljenosti. »Od motorista, ki je tehnično opremljen, lahko pričakuješ, da razmišlja o svoji varnosti. Najbolj ogroženi so bedaki. Po navadi ga prepoznate po tem, da ima starejši motor, za čelado še ima, za ostalo opremo pa ne. Tisti, ki si že kupi dobro opremo, je po izkušnjah, oziroma, stereotipno če rečem, pameten in razmišlja o svoji varnosti.«
»Polaganje« ovinka na Ljubljanskem gradu
O upadu ofenzivne vožnje nemara pričajo tudi podatki o najbolj prodajanih tipih motociklov pri nas, med katerimi prevladujejo potovalni motorji. Najbolj prodajani motocikel v Sloveniji lani je bil potovalni BMWR1200GS, največ motociklov pa je pokupil živelj v starostnem obdobju med 40. in 60. letom. Motociklistična kolonija se resda širi, vendar predvsem na račun zmernežev, ki jim je bolj kot do adrenalina do varnega »jadranja«, kot temu pravi gospod Boris Učakar Bopa, eden najstarejših aktivnih ljubljanskih motoristov, ki sicer nikoli ni dirkal, je pa od sedemdesetih let naprej zamenjal več kot 15 motorjev in je ves čas na cesti.
Potovalnost je tudi svetovni trend, o katerem še najbolj govorijo podatki, kakšne motorje vozijo ameriški zvezdniki, kot so Justin Timberlake, Brad Pitt, David Beckham, Clint Eastwood, John Travolta, Keanu Reeves in podobni lepotci. Večina ozvezdja vozi triumphe ali harleye ter sledi likoma Steva McQueena, pokojnega ameriškega igralca in dirkača, ki je ob Marlonu Brandu najbolj proslavil triumpha. Le Tom Cruise je na več kot sto tisoč dolarjev vrednem vyrusu, cestni pošasti italijanske izdelave, s katero je zgolj »loviti veter v laseh« izguba časa in denarja. Sicer pa bo tudi Henry Cole, ameriški motorist, ki se je v teh dneh mudil v Ljubljani, od koder se je podal na svoje motociklistično raziskovanje Balkana za postajo Travel Channel, pot opravil z motorjem métisse, ki ga je izvorno konstruiral že omenjeni Steve McQueen, katerega lik in moškostna dediščina sta v teh časih očitno v ponovnem vzponu.
»Povsem drugače se vedem, če vozim triumpha ali če sem na ducatiju,« razlaga razliko med ofenzivnim in defenzivnim motorjem Boris Učakar Bopa. Bil je del razvpite motociklistične scene, ki je na Ljubljanskem gradu dan za dnem »polagala« najdaljši ovinek in kjer je gospod Akrapovič (izpušne cevi) dobil nadimek Fanatik. Človek iz časov, ko se motorja ni dalo uvoziti, kar je med drugim navrglo afero, ko sta si vsak svojega omislila Bojan Križaj in Tone Vogrinec. »Problem je bil z uvozom. Motor si lahko uvozil samo preko zdomcev. Preko človeka, ki je bil pet let v tujini in se je za stalno vrnil domov. Imel sem nekoga na carini, ki je imel dostop do naslovov zdomcev, potem smo pa po domovih hodili, trkali na vrata in prosjačili, če bi lahko kupili motor na njihovo ime.«
To so bili tudi časi »polaganja« ovinka na Ljubljanskem gradu, kjer se je ljubljanska motociklistična scena zbirala dnevno. Še vedno ga potegne, da potekmuje. Pred dnevi ga je na Črnem Kalu prehitel poba na kawasaki ninji. On pa na ducatiju. »Na triumphu mi je vseeno, če me kdo prehiti, medtem ko se na ducatiju ne morem zadržati, da se ne bi spustil v tekmovanje, kajti s tistim motorjem voziti počasi enostavno nima smisla. Lepo sem jadral na Črnem Kalu, ko me je prehitel nekdo s punco zadaj. Avtomatično me je nekaj sprožilo, da sem se mu do Kačjih rid prilepil na rit, v dveh ovinkih sem mu prišel tudi vzporedno, da sva se spogledala. Nisem ga hotel prehiteti. Mislil sem, da bo upočasnil in me spustil naprej, vendar pa tudi on ni hotel. Adrenalin ti da tekmovalnost in te potegne. Mene še vedno.«
Tudi Bopa je še vedno med živimi po sreči. Leta 2000 mu je sredi nepreglednega ovinka s privoza na cesto zapeljala »mamca« v fiatu126. Po trčenju pri 120 km/h in poletu v dolžini 20 metrov je preživel mesec dni na intenzivni negi, do popolnega okrevanja pa je potreboval še naslednja tri leta. »Od takrat me je v nepreglednih ovinkih strah. Hitrost ni najpomembnejša, čeprav me predvsem ta sprosti bolj kot karkoli drugega. Hitrost me sfokusira na super, na dobro, na noro. Težko je opisati. Vsako rundo, ki jo odpeljem, mi je fino. Z leti se človek umiri. Postane bolj previden. In danes ljudje nasploh vozijo pametneje. To je dejstvo. So pa tudi policisti postali drugačni. Nekoč so bili tečni, zafrustrirani, danes pa razumejo, saj ima nemalokateri izmed njih tudi v civilnem življenju motor, tako da razumejo, za kaj gre.«
Iz do sedaj povedanega dobiš vtis, da se je slovenska moto scena umirila v duhu napeva »Peace in the Walley«. Občutek, da je motorje možno voziti zgolj panoramsko, da se bližamo časom, ko bo imel vsak Slovenec svoj motor, ki ga nikdar ne bo navil do konca, Kačje ride pri Postojni in podobni odseki bodo pa dajali vtis idiličnega motorističnega korza. Tak prizor bi resda pomenil labodji spev slovenskega srednjega razreda, vendar pa so takšne projekcije morda blago pravljične. Temu s svojim besedami pritrjuje tudi Gašper Čarman, nekdanji dirkač, sicer pa organizator Slovenskih dnevov na Grobniku, kjer se je leta 2008 zbralo rekordnih 12.000 obiskovalcev. Slovenski dnevi na Grobniku so neke vrste presečišče rekreativnega in tekmovalnega motociklizma, številčnost udeležbe na prireditvi pa priča, da »dirkač« tiči v marsikom. Čarman razmišlja takole: »Imam občutek, da se pri nas v Sloveniji poskuša uveljaviti idejo, da je mogoče motorje voziti zgolj ljubiteljsko in znotraj predpisanih hitrostno varnostnih limitov, sam pa menim, da je motor pač premočna in preveč mamljiva naprava, da bi takšna ideologija lahko zdržala, oziroma, rečeno drugače, da človek, ki je kupil motor, prej ko slej hoče preveriti njegove skrajne zmogljivosti, za kar pa, kot se zdi, niti ni pogojev. Motorji res zmorejo veliko in preveč za na cesto, zato sem tudi sam cesto kmalu zamenjal za dirkališče. V Sloveniji ga žal res ni, ampak saj sosednja dirkališča niso tako daleč, sploh zdaj, ko smo v EU in ni težav s prevozi dirkalnih motorjev preko meje. S svojim delom in tudi z organizacijo Slovenskega dneva na Grobniku sem želel promovirati prav to: da je adrenalin treba sprostiti na dirkališču. Svetovni trend se giblje v to smer: nekateri novi cestni motorji v prihodnosti sploh ne bodo več imeli homologacije za cestno rabo.«
Najljubše Kačje ride
Dirkališča pa, kot vemo, v Sloveniji ni in ne kaže, da kdaj sploh bo. Zato je bilo naše prvo vprašanje za gospo Natašo Pirc Musar, ali potrebuje dirkališče. Da, na nekdanjo informacijsko pooblaščenko smo se obrnili. Danes je zasebna odvetnica, v vsakem primeru pa še vedno motoristka, in to sploh ne novopečena, saj pravi, da je v najstniških letih vozila avtomatika in da jo je motociklizem od nekdaj privlačil. Pravi, da je vedno občudovala fante na motorjih in da jo hitrost fascinira, čeravno z motorjem nikdar ni objestna. Zaresen motor vozi 25 let.
»Takole bom rekla. Športni motociklizem ne sodi na ceste, razumem pa potrebo motoristov, da bi radi okusili čar in moč svojega motorja. Če je na voljo dirkališče, je to za varnost v cestnem prometu in varnost fantov dobro. Sama dirkališča ne potrebujem. Vozim BMWGS650, to je motor, s kakršnim je Benka Pulko potovala po svetu. Ima 650 kubikov, optimalna vožnja z njim je 130 km/h, kar je znotraj limitov, seveda pa imaš fante, ki imajo 1500-kubične mrcine, ki gredo 250 km/h, in to se mi zdi neprimerno za vožnjo po običajnih cestah. Tudi če bi imela blazno hiter cestni motor, ga ne bi odvila do konca, gre pa za začarani krog med dovoljenimi hitrostmi ter sposobnostjo mašin, da dosegajo bistveno večje hitrosti od dovoljenih.« Kot pravi, so ji najljubše Kačje ride, ovinkasti odsek pri Postojni, ki zaradi obljudenosti raznih motoristov spominja na čase, ko so se na rekreacijskem drsanju v Hali Tivoli mešali začetniki in vešči gojenci hokejske šole, ki so vratolomno vijugali med opotekajočimi se. »Je pa lepa cesta Route 69 v Avstriji, takoj čez mejo po Slovenj Gradcu. Dvakrat sem bila tam. Z glavne ceste se dvigneš v hrib in potem je po vrhu hriba širok asfalt, lepi in dolgi ovinki in samo motorji. Motoristična scena v nulo. Zanimiv je tudi prelaz Jezersko na avstrijski strani proti Železni kapli, medtem ko je naša stran enostavno katastrofa, stalno je nekaj razkopana, cesta je pa vedno bolj obupna.« Velja dodati, da je v začetku letošnjega leta neki britanski motoristični portal med šest najboljših cestnih odsekov za motociklizem uvrstil prelaz Vršič.
Na koncu tega zapisa o motociklizmu nemara lahko ugotovimo, da so tekoči rezultati o stanju na cestah relativno spodbudni. Pričajo o napredku nečesa, kar se je še ne tako davno nazaj zdelo nemogoče; da bo živelj pri nas napredoval pri dojemanju uporabe močnih strojev, kot so motorji, in jih prenehal zlorabljati za vulgarno zdravljenje kompleksov. A nemara je treba upoštevati dejstvo, da se je motociklistična scena razširila z velikim številom zmernežev, ki so si motor kupili pri 40 ali celo 60 letih. Vendar pa mladi, kot vedno, iščejo priložnost za preboj, kar v centru Ljubljane, torej na peš conah, zgleda tako, da z ene strani ulice prihaja mlada mami z vozičkom, z druge strani pa mladi motorist na avtomatiku. Vozeč zgolj po zadnjem kolesu.
