Veseli me, da se je o problematiki nevarnih psov razvila živahna javna debata. Veseli me tudi, da se krešejo različna mnenja. Menim pa, da bo navedeni javni razpravi koristilo, če podam še nekaj kratkih pojasnil v smeri boljše osvetlitve mojih stališč.
Uvodoma moram poudariti, da se zavzemam za relativno visoke standarde zaščite živali, vključno z bistveno humanizacijo živinoreje, strogo omejitvijo medicinskih poskusov na živalih ter prepovedjo vzreje živali za krznarsko industrijo ter za raziskave kozmetičnih koncernov. Obenem pa priznavam človeškemu življenju vrednostni primat in pomembno večjo težo od življenja živali. Taka je tudi pozicija slovenske ustave, ki v 17. členu le za človeško življenje določa, da je nedotakljivo.
Čeprav dejansko nisem nikoli imel v lasti pitbula, sem jih kar nekaj »spoznal v živo«, in to brez posebnih posledic. Večinoma so se mi zdeli v tistih nekaj minutah do ljudi prijazni, igrivi, so mi pa lastniki večkrat prišepnili, da znajo postati napadalni v bližini drugih psov. Kakorkoli, moje osebne izkušnje in prigode v zvezi s temi psi niso niti pomembne niti statistično reprezentativne, zato jih lahko mirne duše zanemarimo.
Oblikovanje javnih politik, tudi v zvezi z domačimi živalmi, ne more biti odvisno od takih ali drugačnih osebnih anekdot. Tudi ne od posamične izkušnje pasjega lastnika. Posebej v zvezi z »borbenimi« ali »bojnimi« psi je lahko odločilno le to, ali dejansko predstavljajo pomembno večjo nevarnost za ljudi in živali kot drugi psi. Ali je torej smiselno bojne pse sploh pojmovati kot posebno kategorijo, in katere pasme sodijo v to kategorijo? Na koncu koncev lahko odgovor na to vprašanje dajo le statistične študije, saj je ključnega pomena delež bojnih psov v vseh napadih na ljudi v primerjavi z njihovim deležem v celotni pasji populaciji.
Pri nevarnih psih pa je glede takih ali drugačnih študij očitno podoben »križ« kot pri številnih drugih družbenih vprašanjih – študij in raziskav je veliko, niso vse narejene metodološko kvalitetno, kažejo v različne smeri, raziskovalci niso vedno nepristranski, in nazadnje se zgodi, da vsaka stran v javni debati trmasto citira le »svoje« izvedence, članke in mnenja… V svojem članku sem navedel nekaj podatkov, ki sem jih v dobri veri izbrskal na spletu (izvirajo zlasti iz Združenih držav Amerike) in kažejo, da pitbuli dejansko bolj pogosto napadajo ljudi kot druge pasme, posledice teh napadov pa so tudi nadpovprečno hude. Zavod Pit se s temi podatki neposredno ne sooča in tako še vedno nimam razloga za dvom v njihovo resničnost (omenijo sicer, da sem napačno prikazal statistiko ugrizov, ne povejo pa, kje sem grešil). Glede tega se mi zdi pomembno predvsem to, da bi morala vsaka resna država opraviti natančne in javno financirane statistične raziskave o morebitni večji nevarnosti določenih pasjih pasem, ki bi bile, odvisno od njihovega rezultata, lahko (ali ne!) povod za ustrezne zakonodajne spremembe. Dokler takih elaboratov v Sloveniji ni, pa je verjetno tudi na podlagi tujih izkušenj dovolj indicev za povečano nevarnost bojnih psov, da bi bil po načelu previdnosti potreben bolj restriktiven pristop do njihovega lastništva, prometa in vzreje.
Moji sogovorniki v sedanji razpravi so se osredotočili na neko drugo vprašanje. In moram reči, da imam (ker mislim, da so avtentični ljubitelji živali) do njihove teze določeno razumevanje. Strinjam se: tudi pitbul je lahko ljubeč, zvest in nežen spremljevalec. Pomemben pa je dodatek: v rokah pravega lastnika. Skozi zapis Zavoda Pit se namreč ves čas vleče prav ta rdeča nit; nevarnost psa je odvisna zlasti od njegove (ne)vzgoje in socializacije, s trdim delom je mogoče iz vsakega psa narediti neagresivnega ljubljenčka…
Denimo, da je ta teza resnična. V tem primeru moram žal še vedno trditi, da ni primerno prosto lastništvo pasjih pasem, ki lahko, če niso pravilno vzgojene, prizadenejo človeku nesorazmerno veliko (katastrofalno) škodo. Pitbul je taka pasma – zaradi agresivne nepopustljivosti pri napadu, telesne moči in moči ugriza. Kot je (med številnimi drugimi podobnimi odločbami) v sodbi iz leta 2007 (št. 2006-0690) navedlo vrhovno sodišče zvezne države Ohio: ko pitbul napade, je bolj verjeten nastanek hude škode kot pri napadih drugih psov; pitbuli so ubili več prebivalcev Ohia kot katerakoli druga pasma; pitbuli se nahajajo večinoma v urbanih središčih z veliko otroki in z visoko gostoto naselitve, kar veča njihovo nevarnost; policisti so morali večkrat uporabiti strelno orožje proti pitbulu kot pa proti vsem drugim pasmam psov in proti ljudem skupaj!
Teoretično je število in nevarnost bojnih psov mogoče manjšati na druge načine, ne z njihovo prepovedjo. To je pristop številnih regionalnih in lokalnih oblasti v Nemčiji in Avstriji (visoki davki na lastništvo pitbula, prepoved lastništva kriminalcem in zasvojencem, zahteva po licenci…). Mislim, da so taki (od popolne prepovedi milejši) ukrepi tisti, za katere se zavzema Zavod Pit s pozivanjem k odgovornemu lastništvu.
Žal slovenski javni sektor enostavno nima »upravljalske sposobnosti« (ang. administrative capability) za sofisticirano upravljanje nevarnosti bojnih psov z licencami, obveznimi izobraževanji ter zavarovanji, zahtevnimi tečaji za lastnike ter strogim nadzorom. Mestni redarji po slovenskih mestih niso sposobni nadzirati niti pobiranja pasjih iztrebkov, kako bodo le nadzirali pitbule?! Veterinarska služba ne opravlja dobro niti svojih obstoječih pristojnosti v zvezi z nevarnimi psi. Tako je strokovnjakinja Alenka Klemenčič povedala (www.24ur.com/novice/slovenija/prevzgoja-psa.html) za primer, »ko je neki pes ugriznil kar 21-krat, a niti eden od teh ugrizov ni bil prijavljen; šele ko je pes ugriznil lastnikovo lastno hči, je imel končno tega dovolj«.
Ali želite dovoliti lastništvo pitbulov ob tihi podmeni, da nas bo strokovno varovala veterinarska uprava, ki ni sposobna nevtralizirati nevarnosti psa, ki je 21-krat ugriznil človeka?
Ne, zdi se mi, da žal v Sloveniji pride v poštev le prepoved bojnih psov, ki naj jo nadzirajo policija in sodišča.
IGOR VUKSANOVIĆ