Različna posebna povabila (wild card), spremembe tekmovalnih sistemov in podobno so večinoma pisani na kožo večjim, bogatejšim in močnejšim. Očitno pa je, da se je temu trendu skoraj nemogoče upreti. Najnovejša afera, povezana s slovenskim športom, se je zgodila prejšnji teden z (ne)nastopanjem moške odbojkarske reprezentance v svetovni ligi. Čeprav je bilo pred začetkom evropske lige jasno zapisano, da si zmagovalec (v tem primeru Slovenija) priigra neposredno uvrstitev v tretjo skupino svetovne lige, Slovenije sploh ni bilo na prvotnem neuradnem seznamu 32 udeležencev. Mednarodna zveza (FIVB) je sprva objavila le 24 reprezentanc iz prvega in drugega kakovostnega bobna, seznam tretjega pa se je pojavil v javnosti brez Slovenije. »Niti v sanjah si nisem predstavljal, da je kaj takega sploh mogoče. Nauk našega primera je grozljiv: da ne moreš verjeti niti tistemu, kar je napisano v pravilnikih nekega tekmovanja in javno objavljeno pred njegovim začetkom. In to je moje najbolj žalostno spoznanje. Na srečo so veljaki v našem primeru le spoznali svojo zmoto,« pravi Metod Ropret, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, FIVB pa je spet priredila sistem tekmovanja in v dobrobit velikih in bogatih število udeležencev z 32 razširila na 34.
A to še ni bilo vse: odbojkarsko velesilo Rusijo, ki bi morala kot najslabša reprezentanca v prvem bobnu pasti v drugega, so obdržali v prvem, potem ko so ga z osmih ekip razširili na dvanajst. Tudi Turčijo (zaradi nje je Slovenija neupravičeno ostala brez nastopa na evropskih igrah v Bakuju), ki vedno več vlaga v odbojko, a je bila ena izmed treh najslabših reprezentanc svetovne lige (poleg Grčije in Španije) in bi se morala posloviti, so na osnovi povabila uvrstili celo v drugi kakovostni razred. »Prepletanje športa in posla je postalo že pretirano. Šport izgublja svoje bistvo in pomen, dosežki na igrišču niso več glavno merilo, temveč v ospredje prihajajo denar, posel, lobiji...« opozarja Ropret. Na vprašanje, ali je zaplet tudi posledica pomanjkanja veljave naše odbojke v svetu in slab(š)e športne diplomacije, odgovarja: »Da. Smo mlada država, ki jo še vedno zamenjujejo z drugimi, še vedno nimamo prave prepoznavnosti. Seveda si jo ustvarjamo tudi s športnimi dosežki, a za vstop v relativno zaprte in elitne funkcionarske kroge in lobije moraš biti po eni strani dovolj star, po drugi pa izpolnjevati še nekatere druge pogoje. V te kroge se je težko prebiti. A če bom ostal na čelu OZS, bom moral narediti kakšen korak v to smer. Da se prebijem v te kroge in zvezi zagotovim tisto, kar ji prinašajo igralci in igralke z dosežki na igrišču.«
Liga prvakov kot cirkus
Slabše se je zgodba o vplivu denarja, kapitala, lobijev in posebnih povabil letos končala za rokometni klub Gorenje. Čeprav bi morala imeti Slovenija na osnovi klubske lestvice evropske zveze EHF v prihodnji sezoni dva kluba v ligi prvakov, so rokometni veljaki na Dunaju sredi sezone spremenili sistem tekmovanja, povozili svojo lestvico in najbolj šokirali z uvedbo osmih kriterijev, na osnovi katerih so ocenili vsak klub. Osem kriterijev je bilo po pomembnosti ovrednotenih s faktorji od 1 do 4, EHF pa je vsak kriterij v posameznem klubu ocenjeval z ocenami od 1 do 5 in oceno pomnožil s faktorjem pomembnosti. S faktorjem pomembnosti 4 sta bila ovrednotena kraj oziroma dvorana (kapaciteta, igrišče, standard za medije, pogoji za navijače, zasedenost, VIP) in televizija (prihodki od televizijskih pravic, produkcija signala, trg), s 3 razvrstitev v prvenstvu in obiskanost tekem v zadnjih treh evropskih sezonah, z 2 rezultati v evropskih tekmovanjih v zadnjih treh sezonah in sponzorski potencial, z 1 pa upoštevanje pravil tekmovanja in marketinških obveznosti ter novih medijev (aktivnosti na družbenih omrežjih...). Tako bo v sezoni 2015/16 šestnajst najboljših in najatraktivnejših klubov igralo v elitni diviziji (skupini A in B), preostalih 12 pa v »drugoligaški« diviziji (C in D).
Na osnovi ocen, ki so še vedno skrivnost, se Velenjčani niso niti uvrstili med 28 klubov niti niso dobili povabila na kvalifikacijski turnir. Dobila sta ga na primer nizozemski OCI in Borac iz Banjaluke, Velenjčani so tako med 37 klubi, ki so se potegovali za 31 mest, ostali praznih rok. »Z novimi kriteriji so iz lige prvakov naredili cirkus. Ne strinjam se z njimi, saj tako nekdanji in sedanji dosežki na športnem področju nimajo skoraj nobene veljave več, vse dirigirata le denar in marketing, kar je smešno in čudno. Žal se je temu težko oziroma skoraj nemogoče zoperstaviti,« meni direktor velenjskega kluba Tomaž Juršič, ki kot primer navaja turški Bešiktaš in makedonski Metalurg. Bešiktaš je v minuli sezoni prvič zaigral v ligi prvakov in na desetih tekmah le enkrat zmagal, zaradi turškega kapitala in sponzorjev pa ga je EHF uvrstil med elitno šestnajsterico z Barcelono, Veszpremom, Kielom, PSG... Metalurg je bil letos šele tretji klub v Makedoniji, a je vseeno dobil povabilo wild card in bo igral v spodnjem domu z 12 ekipami. Čeprav ima slovenski rokomet v vrhu EHF močnega človeka (Leopold Kalin je šef tekmovalne komisije), Juršič meni: »Nikogar ne bi želel obsojati, da nečesa ni storil ali da ni pomagal. Pravila EHF so pač ohlapna in nedefinirana, zato puščajo veliko prostora za improvizacijo in delovanje po domače. Hkrati je denar sveta vladar: Slovenija lahko ponudi le dvomilijonski trg, Turčija pa 75-milijonskega.«
Olimpijina (ne)privilegiranost
Več razlogov za zadovoljstvo imajo v košarkarskem klubu Union Olimpija, čeprav so Ljubljančani po svojih rezultatih in drugih zadevah svetlobna leta oddaljeni od stare slave. Zaradi posebnih povabil (liga ABA, evropski pokal), spreminjanja tekmovalnih pravil in širjenja tekmovanja (ABA) je Olimpija kljub rezultatskim polomom doma, v regiji in Evropi v zadnjih letih deležna nezasluženih daril in privilegiranega položaja. O tem košarkarska legenda Peter Vilfan meni: »Dve desetletji je bila Olimpija vlečni konj slovenske košarke doma in v Evropi ter je bila zato tudi malce privilegirana. Zdaj pa je prišel čas, ko se mnogim ne zdi več samoumevno, da ima določene ugodnosti. Po drugi strani je res, da se doslej še ni pojavil klub, ki bi želel stopiti v Olimpijine čevlje in prevzeti njeno vlogo. Niti Krka, ki je bila petkrat prvak. Hkrati drži tudi, da če nekdo pet let ni bil prvak, pač mora nositi tudi negativne posledice. V zgodovini samostojne Slovenije je le Olimpiji uspelo ustvariti blagovno znamko v košarki, čeprav je v zadnjem času malce zbledela. Če bo Olimpija v novi sezoni postala prvak in dosegla dober rezultat v ligi ABA, bomo lahko rekli, da je bilo na neki način celo prav, da je bila nekoliko privilegirana. Če pa se to ne bo zgodilo, mora biti tudi tega konec.«
»Že od nekdaj sem bil zagovornik jasnih in strogih pravil, ki se med sezono nikakor ne bi smela spreminjati. Le poglejte ligo NBA, v kateri so vse stvari dorečene in zapisane – do vsake malenkosti. Drugje pa se gredo na različnih ravneh čudne igrice, skozi katere se zadeve prilagajajo bogatejšim, močnejšim in vplivnejšim. Vse to le še poglablja prepad med revnimi in bogatimi ter privilegira slednje. V evropski košarki se skuša s povabili, spremembami tekmovalnega sistema in pogoji, ki jih manjši in revnejši ne morejo izpolnjevati, priti do nekega zaprtega sistema, v katerem bodo igrali le veliki in bogati. Očitno gre zadeva v smeri ekskluzivnosti, zaradi katerega bodo manjšim in revnejšim ostale le drobtinice,« napoveduje Vilfan. Ob tem opozarja, da je to zelo nepošteno do tistih, ki so uspešni na igrišču, a potem ne dobijo zasluženega: »To je tudi zelo destimulativno zanje. Ko dosežejo dober rezultat, naredijo nekaj za svoj klub, mesto, državo, potem pa jim tega nekdo enostavno ne prizna. Kruto jim vzame pravico do igranja na nekem tekmovanju, ki so si jo priigrali na igrišču. Ni pomembno, ali proračun kluba znaša 20 milijonov evrov ali 200.000 evrov, pomemben je rezultat na igrišču.«
