Selektor nogometne reprezentance Srečko Katanec je pred tekmo z Litvo napovedal, da bodo za končni rezultat odločilni sodnik in nogometaši. Sodnik je imel pomembno besedo pri obeh golih. Najprej v 45. minuti, ko je ob pomoči pomočnika za golom pravilno dosodil enajstmetrovko za Slovenijo, nato je kazenski strel v zadnji tretjini tekme dosodil še za Litvo, ki je iz Stožic tudi zavoljo medle igre Slovenije presenetljivo odnesla remi (1:1). Navijači so, kot si je Katanec želel, vso tekmo brez negodovanja spodbujali reprezentanco (nekdo je pripomnil, da je bilo navijanje boljše kot igra). Po tekmi pa so, prav tako v skladu s Katančevimi željami, izžvižgali neprepričljivo igro Slovenije.
Sicer je po svoji stari navadi Katanec večkrat glasno protestiral pri nizozemski sodniški trojki. Petnajst minut, preden je Slovenija povedla, je imel konflikt z glavnim delilcem pravice Björnom Kuipersom. Ta ni priznal gola, ki ga je po lucidni podaji Valterja Birse dosegel Robert Berić. Kuipers je Katancu nekajkrat odločno dejal: »Finish (konec, op. a.).« To je bila prva zares lepa akcija slovenskih reprezentantov. Pred tem so pritisnili le na redke trenutke, čeprav so tekmo začeli z več zaporednimi streli na gol, ki pa niso bili nevarni. Slovenija je imela težave s prebijanjem rumeno-zelenega obrambnega zidu, priložnosti je bilo le za vzorec. Na sredini ni bilo prostora, igra po bokih pa ni stekla. Dejan Lazarević, ki je dobil prednost pred Andražem Kirmom, na levi strani ni prinesel pričakovane kreativnosti oziroma jo je premalokrat skušal unovčiti, medtem ko niti Josip Iličić ni imel najboljšega polčasa, čeprav je s podajo v prostor za Lazarevića poskrbel za eno najlepših akcij.
Ko se je zdelo, da se bo polčas končal brez golov, so Slovenijo muk odrešili Jasmin Kurtić, ki je streljal na gol, litovski branilec, ki je igral z roko, in sodniki, ki so to videli. Žogo si je na belo piko nastavil Birsa, na tribunah so se začeli bleščati fotoaparati. Birsa je vzel zalet in, mojster, kakršen je, vratarja poslal v eno smer, žogo pa v drugo. Tipke na mobitelih so kliknile, gledalci so dobili atraktivno fotografijo za spomin, reprezentanti pa bi morali dobiti zmago, čeprav je bil do konca še cel polčas. Ko igraš proti 116. reprezentanci sveta, naj bi bila tekma namreč zanimiva le do prvega gola. A ne v tem primeru.
Tudi zato verjetno med petnajstminutnim odmorom na stadionu ni bilo napetosti. Prav gotovo je ni čutil portugalski popotnik, odet v dres Benfice, ki je pristopil k Janu Oblaku, medtem ko je ta sedel na klopi. »Oblak mi je obljubil fotografijo po tekmi. Potujem po Balkanu, ogledal si bom tudi tekmo med Srbijo in Portugalsko,« je veselo pripovedoval. Čeprav Oblak ni igral, je požel največ pozornosti tujih gledalcev. H klopi, ki je le nekaj centimetrov oddaljena od tribune, so prišle tudi španske navijačice in mu zapele tisto, ki mu jo pojejo navijači Atletica: »Obli, Oblak, cada dia te quiero mas (Obi, Oblak, vsak dan te imam raje, op. a.).« Tako so popestrile več kot petminutni premor v drugem polčasu.
V 63. minuti so ugasnili reflektorji na severni strani stadiona. Ker se svetloba ni vrnila, so tekmo nadaljevali. Vidljivost je bila vseeno dobra, takšna, da bi jo nogometašem marsikdaj zavidali alpski smučarji. Pred prekinitvijo in po njej je bila igra podobna. Ne ravno najhitrejši ritem je še naprej narekovala Slovenija, a je imela redko kakšno priložnost. Najlepšo je v 54. minuti zapravil Robert Berić, ko je bil sam pred vratarjem Emilijusom Zubasom. Slovenija je proti koncu postajala vse bolj ležerna, Litva pa ni dajala znakov, da bi lahko izenačila. A je! In to iz enajstmetrovke, ki jo je Kuipers dosodil po domnevnem igranju Branka Ilića z roko. Gol je v 78. minuti dosegel Arvydas Novikovas. Sledili so obupni poskusi Slovenije, a je ostalo pri remiju. Ta je prinesel veliko škode (bolj skrb vzbujajoča je igra), kajti Slovenija bo vseeno igrala v dodatnih kvalifikacijah.
