Poslali so jih na stotine kilometrov dolgo pot, trinajstletnike, štirinajstletnike, njihovi starši ali strici, če so v vojnah ostali brez staršev. Zdaj so v Nemčiji, razkropljeni po nastanitvenih centrih, tisti srečnejši v hišah, tisti malo manj srečni kakšno noč prespijo tudi na hodnikih uradov za mlade, kamor jih pošiljajo iz sprejemnih centrov. Razmere niso idealne. V sobah jih spi tudi po pet skupaj, priznajo socialne delavke, ki skrbijo za njih.
Samo ocene, zanesljivih podatkov ni
Koliko mladoletnih beguncev brez spremstva je trenutno v Nemčiji, nihče natančno ne ve. Ocene se gibljejo med 25.000 in 30.000, številka pa je vsak dan višja. Tudi v Dietzenbachu, mestu, ki leži kakšnih deset kilometrov jugovzhodno od Frankfurta in za katerega statistike pravijo, da ima enega najvišjih deležev tujcev med stanovalci, več kot četrtino. In številka se bo še povečala.
Dvorano mestne hiše v središču mesta je enega od večerov prejšnji teden napolnilo kakšnih tristo poslušalcev različnih starosti, v veliki večini Nemcev, nekaj je bilo tudi muslimank z rutami na glavah. Prišli so, da bi izvedeli, kako bodo mestne oblasti mladoletnim beguncem, ki so se v Nemčiji znašli brez staršev, našle začasne starše. Problem nastanitve mladoletnikov, starih od 13 do 18 let, je postal za mestne oblasti neobvladljiv, zato so občane pozvali, naj jih sprejmejo v svoje družine.
»Že imate kakšne izkušnje? Kako se bodo begunci vključili v dejavnosti družine? Pa si sploh želijo živeti v krušnih družinah? Kaj pa stiki z njihovimi starši?« je zanimalo starejšega gospoda iz občinstva. O izkušnjah šesterica sogovornic projekta iskanja krušnih staršev za mladoletne begunce ni mogla spregovoriti. Česa podobnega še nikoli niso počeli. Begunska kriza je nepripravljene ujela tudi njih; težave bodo reševali sproti. »Zavedati se morate, da so to otroci, ki jim je grozila tudi smrt. Vzgoja ne bo enostavna. Za seboj imajo strašne izkušnje. A so zelo motivirani. Zelo si želijo naučiti nemško, iti v šolo, želijo si živeti v nemških družinah in so zelo samostojni,« je ena od svetovalk v projektu potencialnim krušnim staršem polagala na srce, da morajo sami pri sebi ugotoviti, ali so pripravljeni na takšen psihološki izziv, in jih hkrati pomirjala, da imajo begunski otroci enake želje kot vsi drugi – živeti običajno življenje.
Več kot le običajna vzgoja
»Mislim, da imava premajhne otroke, da bi ustrezala profilu, ki ga iščejo,« je ob odhodu iz dvorane ugotavljal par srednjih let, ki ima doma že pet otrok. Čeprav so dobrodošli vsi, tudi samski, pa taki z otroki in taki brez njih, je bilo mogoče hitro ugotoviti, kakšen profil družin iščejo; pare, ki že imajo izkušnje z vzgajanjem mladostnikov. Pa take, kjer eden od staršev ni zaposlen za polni delovni čas. Vzgoja in skrb za mladoletne begunce, ki so marsikaj preživeli, bo terjala več kot le običajno vzgojo. Svetovalke družinam z dojenčki in majhnimi otroki te obveznosti ne priporočajo. Pa tudi takim ne, ki imajo doma mlada dekleta.
Potencialni skrbniki se morajo zavedati kulturnih razlik in neizprosne statistike, ki govori sama zase. Velika večina je fantov. Med 210 mladoletniki je le deset deklic in večina jih je pribežala na lastno pest, zaradi zlorab. Iz Afganistana, Eritreje, Etiopije, Pakistana. Fante so na pot poslali starši. »Fantje so bili vzgojeni v kulturi, ki dekleta obravnava drugače kot mi. Na tej točki pričakujemo nekaj težav,« je na poizvedovanje mamice dveh pubertetnic, ali bi bili sploh primerni za skrbnike, dejala socialna delavka.
Večina jih še ima starše
»Zdi se mi nenavadno, da nimajo tudi mlajših otrok,« razočarano deluje gospa, ki jo srečam na poti do železniške postaje in ki je očitno računala na možnost posvojitve mlajšega otroka. A posvojitev, vsaj prvih nekaj let, ne načrtujejo. Večina mladoletnikov ima v Afganistanu, Siriji, Eritreji, od koder prihajajo, še starše, s katerimi so občasno v stikih po mobilnem telefonu. So pa med njimi tudi takšni, ki so izgubili oba starša in so šli na pot sami ali na željo drugih sorodnikov. Večino so na pot vendarle poslali starši sami. »Otrokom so želeli omogočiti lepše življenje. To je vse. Zato so tu,« slišijo zbrani, ki jih zanima vse od postopka odločanja o dodelitvi otrok v oskrbo, pedagoške in socialne pomoči, ki je bodo deležni, do finančne pomoči: 910 evrov. Toliko bodo krušni starši na mesec prejeli za vzdrževanje mladoletnega begunca.
Nekateri, ki so se udeležili informativnega večera, so skeptični, da bo uradu za mlade uspelo do konca leta ustrezno izpeljati vse postopke. Bojijo se zlorab. Bojijo se, da bodo v uradu manj skrbni in manj izbirčni pri zbiranju primernih družin. A so jih sogovornice pomirjale. Postopki bodo podobni tistim pri klasičnih rejniških družinah in socialne delavke bodo redno v stikih z begunskimi otroki. »Vedeli bodo, koliko denarja dobite zanje, in zagotovo se bodo pritožili, če bodo menili, da ne dobijo vsega, kar jim pripada,« je na vest tistih, ki bi morda v tragediji iskali priložnost za zaslužek in izkoriščanje, potrkala uradnica. V občinstvu se je namreč znašel tudi brezposelni par.
