Pred dvema desetletjema je bila Kanada v analizah mednarodnih ustanov, ki spremljajo kakovost zdravstvene dejavnosti, na enem od prvih mest na svetu. Ko sem se o tem pogovarjal z nekim kanadskim poslovnežem, se s tem ni strinjal. Zgodilo se mu je, da bi moral čakati na operacijo žolčnih kamnov kar dva meseca. Na srečo je imel, kot mnogi bogati Kanadčani, tudi zasebno zavarovanje in v ZDA so ga operirali takoj. Ni sprejel mojega argumenta, da si milijoni Američanov zavarovanja sploh ne morejo privoščiti in da prav zato čakalne dobe tam niso dolge; on že zdaj plačuje več kot revnejši in bi lahko še več: zakaj bi moral čakati skupaj z drugimi v isti vrsti?
V zadnjih letih se je na vrh lestvic, ki razvrščajo države po kakovosti zdravstvenega sistema, povzpela Velika Britanija. Uganili boste, kaj mi je povedal neki Anglež, svetovalec Svetovne banke: da se boji zboleti v svoji državi, ki mu lahko zagotovi samo to, da bo tako kot vsi drugi državljani prišel do specialista najkasneje v osemnajstih tednih. Zato ima tudi on dodatno privatno zavarovanje. Tako razmišlja večina bogatejših državljanov v državah z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem. Ko na videz nevtralne ameriške analize secirajo javno zdravstvo v Evropi, med razlogi, ki so mu v prid, zapišejo, da vsakdo ne glede na sposobnost plačila pride do potrebne zdravstvene storitve, vendar pa kot enako ali še bolj tehten razlog »proti« navedejo, da mora na to storitev čakati tudi po več mesecev.
Lahko si razložim, zakaj so bogati povsod po svetu prepričani, da so čakalne dobe nesprejemljiva slabost javnega zdravstvenega sistema, težje pa razumem, da jim o tem ponekod, na primer v ZDA, uspe prepričati tudi svoje manj premožne sodržavljane. Kakor da čakalne dobe niso logična posledica dejstva, da mora javni sistem z določeno količino sredstev zadovoljiti potrebe vseh, zasebni sistem pa samo tistih, ki so zmožni plačila, medtem ko tisti, ki ne morejo plačati, tudi na nič ne čakajo. Res učinkovita rešitev čakalnih dob. Še težje sprejemam, da se ta razdiralna miselnost plazi tudi med Slovence.
Seveda obstaja razlaga. S kom, mislite, da prihajajo v stik naši politiki, ministri, zdravniki, ekonomisti, gospodarstveniki, univerzitetni učitelji in mnenjski voditelji, ki po propadu socializma na vse kriplje iščejo in posnemajo zahodne modele delovanja države in družbe? S sebi enakimi tujimi državljani, pripadniki enakih privilegiranih slojev, ki gojijo prikrito zamero do lastne države, ker jih zaradi politične korektnosti marsikje, na primer v zdravstvu, meša z rajo. Ta zgornji odstotek najpremožnejših se hitro uglasi pri izmenjavi mnenj, kako naplahtati državljane: da je na primer z denarjem davkoplačevalcev nujno treba reševati hazarderske bankirje, ne pa javnega zdravstva. Ne gre se čuditi izjavam našega profesorja ekonomije, nekdanjega ministra leve politične opcije, ki je zagovarjal enotno davčno stopnjo in privatizacijo zdravstva, opredelil revščino kot nekaj, s čimer naj se ukvarjajo humanitarne organizacije, in televizijskemu občinstvu v brk zabrusil, da mu ne pade na pamet, da bi čakal v čakalnici zdravstvenega doma, če pa pri zasebniku pride na vrsto brez čakanja.
Države z dobrim zdravstvenim sistemom sem omenil zato, ker Slovenija z bistveno manj denarja ni daleč od njih. Analiza slovenskega zdravstvenega sistema, ki so jo v sodelovanju z domačimi pripravili ugledni mednarodni strokovnjaki, je (še enkrat) pokazala, da se nekateri ključni zdravstveni kazalniki zadnjih dvajset let izboljšujejo hitreje kot drugod in se približujejo najrazvitejši petnajsterici držav EU. S pričakovano življenjsko dobo, pri kateri smo zaostajali za dve leti in pol, smo se povprečju petnajsterice približali na eno leto in celo prehiteli Nemčijo, povsem blizu smo tudi pri prezgodnji umrljivosti in umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni, po nizki umrljivosti novorojenčkov smo čisto na vrhu v Evropi in svetu. Preberite še enkrat: ali ste doumeli, kako velik uspeh je to? Ti kazalci so odvisni od številnih dejavnikov, ki delujejo v družbi, ne le od zdravstva, vendar tudi od njega. Dokazujejo najmanj to, da našega zdravstva ni treba preusmerjati z dosedanje poti.
»Elite« iz meseca v mesec izdelujejo reformne zmazke, v katerih izstopata dva interesa: interes premožnejših, da bi revnejši večini državljanov s plačili iz žepa postavili omejitve pri dostopu do javnih zdravstvenih storitev, in interes tistih deležnikov v zdravstveni dejavnosti, od zavarovalnic do posameznih zdravnikov, ki bi iz zdravstva radi naredili tržno dejavnost. Ekonomski interes pred potrebami ljudi!
Sedanja zdravstvena politika tem predlogom k sreči nasprotuje, zdravniška zbornica pa jih brezrezervno podpira. Ta teden sem iz nje izstopil. Vem, da nič ne pomeni, ampak bolje se počutim.
