Poziv vsem: zavarujte pravice otrok!

Da, za otroke gre. A tokrat gre res za otroke, in očitno za otroke, ki te ali kakšne druge koalicije (in še marsikoga) ne zanimajo, ne zadevajo. Ker niso prave barve, niso prave vere, niso prave narodnosti. Tako preprosto je to. Za rasizem gre. Nekateri najbolj zaskrbljeni dušebrižniki še tega ne verjamejo povsem, da so vsi med njimi zares otroci. Morda le hlinijo, da so otroci, morda je tisti, ki trdi, da je star trinajst let, v resnici star petnajst? Ali celo šestnajst! Razumete njihovo skrb?

Torej, kako je treba razumeti silovito, skoraj histerično nasprotovanje neke celotne skupnosti – starše dijakov, ki bivajo v dijaškem domu, štiriindvajset (24) profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju (od skupno šestinštirideset (46) zaposlenih učiteljev), Mestno občino Kranj, ki vsem nasprotujočim trdno stopa v bran, in celo Smučarsko zvezo Slovenije (?!) –, da bi se v kranjskem dijaškem domu namestilo šest (6) otrok (!) – mladoletnih beguncev, prosilcev za azil, brez spremstva, starih od deset (10) do štirinajst (14) let?

Poglejmo nekatere iz medijev povzete izjave ravnateljice dijaškega doma ge. Judite Nahtigal, ki je bila namestitvi otrok edina naklonjena:

»Nekateri starši so sicer izrazili sočutje s prebežniki, a so hkrati dejali, da jih ne želijo tukaj.« Aha, za sočutje na daljavo gre.

Smučarska zveza Slovenije namestitvi nasprotuje, češ »da bi dijaški dom s prihodom prebežnikov dobil stigmo azilantskega doma, kar bi dijake odvrnilo od vpisa na gimnazijo in treniranja v SZS-jevem panožnem centru«. Aha, za imidž gre.

S kakšnimi argumenti nasprotuje namestitvi šestih begunskih otrok kar štiriindvajset (24) odraslih profesorjev kranjske gimnazije Franceta Prešerna, avtorja slavnih vrstic Žive naj vsi narodi, lahko samo ugibamo. Terjamo pa javno objavo imenskega seznama teh profesorjev in objavo argumentov, ki so jih navedli proti. Namreč, za javne uslužbence gre! Za pravico javnosti do informiranosti gre!

Torej, razumeti ga je treba: za čisto navaden rasizem gre.

Zdaj pa k pravnemu vidiku zadeve. Če domača zakonodaja in ustava ne zadoščata več, bi morala pač konvencija o otrokovih pravicah (OZN), katere podpisnica je tudi Republika Slovenija.

Zato naprošamo Vlado RS, zadevna ministrstva in odgovorne službe, župane vseh slovenskih občin, zlasti pa župana največje slovenske občine Mestne občine Ljubljane, da se odzovejo in za teh šest otrok najdejo vsaj začasno ustrezno namestitev v okviru institucije za varstvo otrok in mladostnikov, ki bo zanje primerno okolje, kjer se bodo dobro počutili in bodo deležni primerne, tudi psihološke podpore. In jim izrazimo dobrodošlico.

Ne pozabimo, kaj vse so morali na tej dolgi poti ti otroci prestati. Sami.

Pomoč smo pripravljeni ponuditi tudi študenti Fakultete za socialno delo.

Vsi otroci so upravičeni do zaščite in uživanja pravic, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršen koli drug položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino.

Naša dolžnost je, da otroke zaščitimo. Ne le pred vojno, pred katero so zbežali, pač pa tudi pred sovraštvom, nesprejemanjem, nerazumevanjem, diskriminacijami, krivicami, ki jih doživljajo tukaj, zdaj, med nami, v državi, kjer naj bi vladali mir, demokracija in človekove/otrokove pravice. Da jih zaščitimo pred ljudmi, ki z njimi sicer sočustvujejo, a jih ne želijo tukaj.

Hvala vsem, ki se boste na tole pismo odzvali s predlogom rešitve.

Hvala vsem, ki sočustvujete tako, da pomagate.