V Kranju bi najbrž z milim nasmehom na obrazu rekli, da si je Kolbe za svojo nesrečo sam kriv. Zakaj za vraga pa se je šel tako naivno žrtvovat za tistih osem tujih otrok! Človek mora vendar najprej zaščititi sebe in svoje bližnje. Sicer pa ni naš problem, če država ne ve, kam bi z onimi šestimi tujimi pamži, starimi od 6 do 15 let. Čemu pa kolovratijo sami po svetu! A ravno v naš dijaški dom morajo?! Ali pristojni ne vedo, da potem naši vrli mladi smučarji ne bodo hoteli v dom in v gimnazijo?! Smučarska zveza Slovenije je lepo rekla, da bo dom, če se sprejme te begunčke, dobil stigmo azilantskega doma. Mar bi lepo počakali, da vojna v Siriji mine. Sploh pa jim vsi mi hočemo najbolje, samo drugam naj gredo… In tako naprej – v preteklost in, bog ne daj, v prihodnost.
Ne gre skratka za to, da bi podpisniki in zagovorniki zahteve, naj v kranjskem dijaškem domu ne namestijo otrok prebežnikov, zavestno hoteli kaj slabega. Zase terjajo le pravico, da lahko svobodno sovražijo, se patološko bojijo in v drugem egoistično, brez kančka empatije, vidijo zgolj grožnjo svojemu interesu. Samo tako lahko svoje nepredelane travme izživijo na plečih še bolj ubogih od sebe. Da lahko v prestrašenih otrocih vidiš grožnjo, moraš seveda najprej učinkovito utišati moralni zakon v sebi. Za to poleg patološkega strahu in sovraštva potrebuješ še (političnega) Gospodarja, ki ti vnaprej podeli skupinsko odvezo za kršitev zakona oziroma utišanje vesti. Zgodovina je polna lekcij o tem. Vsi razumni pomisleki, recimo glede morebitne zdravstvene ogroženosti, so namreč, vsaj ko gre za otroke, zlahka rešljivi.
To, da so se tokrat ciničnemu sprenevedanju, za kaj v resnici gre, pridružili tudi izobraženci in smučarski funkcionarji ter da štrene na debelo meša (občinska) desnica – ravnatelj kranjske gimnazije je svetnik iz vrst SDS –, zadeve ne spremeni. Srhljivo je le, da so ob tokratnem ritualu nasprotovanja drugačnosti zavore spodobnosti padle tudi pedagogom, se pravi ljudem, ki bi morali poleg pedagoških načel poznati in spoštovati tudi mednarodne konvencije, ki zavezujejo k strpnosti.
To je nevaren, a pravzaprav edini precedens. Vse drugo je, kar zadeva kranjsko urbano tragikomedijo in šenčursko traktorsko veselico, deja vu. Z enakim potekom, istovrstnimi sprenevedanji in enako napačnim odzivom države, medijev in tistih, ki se z ravnanjem nestrpnežev ne strinjajo. Država, kot kaže, tudi v tem primeru pristaja na ultimate ulice, zamaskirane v na videz demokratične platforme in postopke. Mediji spet nesorazmerno veliko pozornosti odmerjajo pobudnikom in zagovornikom spornih praks in jih tako pravzaprav vzpostavljajo kot relevantne dejavnike, njihovi nasprotniki pa se spet ne zmorejo povezati v družbene pobude, ki bi razkrile, da so nasprotniki priseljevanja le skupina nestrpnežev, ne pa enakomisleča lokalna skupnost.
To lepo pokaže bogata zgodovina ritualiziranih praks nasprotovanja priseljevanju manjšin v soseščino: od prebežnikov, zdravljenih odvisnikov in otrok z motnjami v razvoju do žrtev nesreč s poškodbami glave, invalidov, celo stanovalk varnih hiš in materinskih domov. Začelo se je ob koncu osemdesetih let, z nasprotovanjem najbližjih stanovalcev ureditvi dnevnega varstva za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v ljubljanski soseski BS-3. Spor je prerastel v kulturnopolitični boj, država pa je tedaj prvič odmevno popustila predsodkom in demagogiji skupine vplivnih posameznikov, ki so odprto branili svojo »demokratično« pravico, da »prizadetih ljudi v naši bližini ne maramo«. Nadaljevalo se je s prav tako večletnim bojem »šišenske iniciative«, ki se je želela znebiti doma za prebežnike na Celovški cesti. Vzorec spora je bil enak. V začetku je najbližje stanovalce motilo to, da prebežniki »posedajo po stopnicah«, kasneje so postali nesprejemljivi prebežniki kot taki. Država se je tudi v tem primeru vdala izsiljevanju skupine, ki se je prikazovala kot legitimna predstavnica vse soseske.
V začetku devetdesetih let so poskušali rehabilitacijske skupnosti odpreti na kar 23 lokacijah, praviloma neuspešno. Nasprotniki preselitve so včasih zmagali celo po že podpisanih pogodbah. V Planini pri Rakeku so na primer krajanom s pogodbo zagotovili, da bo center zdravljenih odvisnikov zaprtega tipa in zato nemoteč, a ni pomagalo. Naravnost paradigmatično napačno pa je država ravnala v primeru znane romske družine. Namesto da bi pristojni organi – od policije, socialnih centrov do sodstva – opravili svojo vlogo, so v nasprotju z zakoni in demokratičnimi pravili izselili kar vso družino. Ulico so tako za vse večne čase povzdignili v demos, politično instrumentalizacijo ritualov nestrpnosti pa za legitimno prakso. Sadovi teh početij nam zdaj razpočeni padajo na glavo po vsej Sloveniji.
