Pomenljivi so tudi rezultati vladne agencije Umar, ki se nanašajo na to tematiko, še bolj njihovi predlogi. Dejstvo je, da se je demografska slika od osamosvojitve Slovenije temeljito poslabšala, saj na enega upokojenca pride samo 1,37 aktivno zaposlenega. Drugo dejstvo je, da se doživeta starost povečuje in upokojenci bistveno dalj časa prejemamo pokojnine, kot je v svoji ideji pokojninskega sistema predvidel Bismarck. Takrat je bil ta odnos celo 12 zaposlenih na enega upokojenega. S tehnološkim razvojem, robotiko, računalniki in vsega drugega so se stvari bistveno spremenile.

In kaj nam predlaga Umar? Ni našel popolnoma nobene druge rešitve kot podaljševanje delovne dobe. Zelo žalostno od ustanove, kjer dela mnogo zaposlenih z visoko izobrazbo. Umar nikdar ni predlagal ukrepov, ki bi pripeljali do večje zaposlenosti. Čeprav pozna podatke, da je delo slovenskih delavcev nadpovprečno obdavčeno v primerjavi z drugimi državami. Zelo jasno so to predstavili delavci, ki se vozijo na delo v Avstrijo, ki so bili prisiljeni najti čisto drugo temo za razpis referenduma, da bi opozorili na svoje težave z državo, ki jih za svoje delo drugod kaznuje. Naravnost ciničen in grotesken nastop Darka Končana v Odmevih kaže, kako razmišlja država.

Da bi bila zaposlenost v Sloveniji večja, bi morali plače bistveno bolj razbremeniti, torej vsaj za 30 odstotkov zmanjšati prispevke od plač, manjkajoči denar pa nadomestiti z bistveno višjo trošarino za zdravju škodljive izdelke. Ravno te dni beremo, da bo Francija močno obdavčila pijače s preveliko vsebnostjo sladkorja, ki dokazano škodi zdravju. Polovico zmanjšanja prispevkov bi moral dobiti delavec, polovico pa delodajalec z znižanjem prispevkom. Delodajalcem je treba omogočiti bistveno lažje odpuščanje v primeru pomanjkanja dela, le tako bodo zaposlovali, ko se bo obseg dela povečal. Da je to res, kaže primer Renaultove tovarne v Novem mestu, saj so v zadnjem času večkrat ravnali tako. Močno je treba povečati obseg javnih del, uvesti možnost družbeno koristnega dela, omogočiti zaposlenost za manj ur dnevno, tako da bi imel človek možnost več zaposlitev z manj ur. Seveda bi moralo biti vse to servisirano z bistveno manj birokracije, kot smo je deležni sedaj. Sankcionirati je treba brezvestno izkoriščanje delavcev, ravno tako neplačevanje plač in prispevkov.

Prepričan sem, da bi se s takimi ukrepi bistveno povečala zaposlenost in obenem tudi izboljšalo število zaposlenih na enega upokojenega. Ne gre niti zanemariti, da je zaposleni delavec bistveno bolj zdrav, saj ima manj skrbi za obstoj in perspektivo zase in družino. Le tak lahko dela tudi do 68. leta starosti. V stanju, kakršno je danes, je verjetnost, da bo nekdo delal po 60. letu starosti, iluzija.

Iz napisanega se da slutiti, kakšne resnične reforme potrebujemo, a strank te ali kake druge vladne koalicije iz svojih preračunljivih razlogov (izguba volitev in oblasti) to ne zanima.

Klavrno vlogo imajo pri tem sindikati, ki se bojujejo za nebistvene pravice delavcev in za plače uradnikov v javni upravi. Ravno tako so mizerne delodajalske zbornice, ki so večinoma v spregi z oblastmi in jih zanima samo zmanjševanje že tako minimalnih pravic delavcev. Menedžerjem porazno slabo stanje pravne države seveda ustreza, saj za svoje rabote praviloma niso kaznovani. Pri tem imajo polno podporo ustavnega sodišča.

Ne gojim nobenega upanja, da bodo razni pozivi k pameti kaj zalegli. Državljanom ostane samo še državljanska nepokorščina in/ali ulica.