Razumljivo je, da tak odnos sproža odpor med zdravniki in celo grožnjo s stavko. Če se nam prizna ali ne, smo zdravniki nosilci zdravstvene dejavnosti. Zaradi narave dela in pomena dejavnosti je neprekinjeno ponujanje pomoči obolelim in poškodovanim ogromen civilizacijski napredek. Seveda brez sodelovanja preostalih zdravstvenih delavcev, zlasti medicinskih sester, zdravniki sami ne moremo dosti storiti. Zmanjševanje plačila se je vedno odrazilo kot zmanjšanje kakovosti in dostopnosti do nenujnih, pa tudi nujnih zdravstvenih storitev. Taki predlogi lahko nastanejo samo v glavah ljudi, ki sami nikoli niso opravljali poklica, kjer je potrebna stalna prisotnost na delovnem mestu.
Večina zdravnikov dela v neprekinjenem času zato, ker mora, in ne zato, ker hoče. Če kdo, potem mi dobro vemo, kaj pomeni čas, ko hudo zboliš, zato ni treba, da nam politiki solijo pamet in lansirajo floskule, češ da so plače zdravnikov ne samo v okviru zmožnosti te družbe, ampak celo (pre)visoke. Če pa gre nekaterim v nos zaslužek, pridobljen za delo v dežurstvu, pa samo v razmislek. V dežurstvu se dela pač toliko, kolikor je nujno treba. Če pa kdo misli, da se dela premalo, naj naredi analizo, koliko in katera so tista delovna mesta, ki so res nujna, in katera so tista, ki bi se jih dalo ukiniti in opravljati le v rednem delovnem času. Toda ne, najpreprosteje je populistično poročanje o visokih plačah, mnogi pa zamolčijo dejstvo, da so taki zaslužki posledica nujnega dela v obliki dežurstev, ker nihče ni sposoben organizirati dela drugače. Prav neverjetno je, da se ob pomanjkanju zdravnikov želi zmanjšati plačilo tistim, ki so še aktivni v zdravniški službi. Tako logiko bi še Butalci težko razumeli.
Stalna prisotnost v bolnišnici ali zdravstvenem domu pomeni okrnjeno družinsko življenje, manj časa za počitek, razvedrilo in navsezadnje tudi prezgodnjo smrt. Sam sem bil v bolnišnici vsaj sedem do osem let, neupoštevaje rednega dela. Od plačila za to delo sem plačeval vse prispevke. O beneficirani delovni dobi za čas tudi po 56 ur skupaj lahko le sanjam. V drugih dejavnostih (policija, gasilci itd.) je dežurstvo prav tako posebnega pomena, če želimo, da država deluje normalno. Lahko pa se dogovorimo, da bodo te dejavnosti potekale samo del dneva, v preostalem času pa nam – bog pomagaj. Politika pa naj javnosti pojasni, zakaj ne moremo imeti boljšega standarda zdravstvenih storitev, kot ga hočemo in predvsem zmoremo.
Zdravniki nikoli nismo sebe postavljali nad družbo, v kateri živimo. Če kdo, potem javnost postavlja naše delo na raven malodane nadnaravnega (»bogovi v belem«), čeprav je res, da včasih, glede na možnosti, ki jih imamo, delamo tudi čudeže. Z vso odgovornostjo trdim, da večina zdravnikov še vedno, kljub stanju v družbi in še posebno zdravstvu, opravlja delo skrajno profesionalno in etično. Vsi odkloni od teh načel so prej izjema kot pravilo in služijo zgolj kot opravičilo za slabo, neodgovorno ali nedosledno delo tistih, ki na eni strani javnosti predstavljajo tako rekoč idealne razmere v našem zdravstvu, na drugi strani pa z raznimi ukrepi onemogočajo normalno delo. Skrajno, oprostite izrazu, perverzno je prelaganje odgovornosti o razmerah v zdravstvu na zdravstvene delavce, pri tem pa ne prevzemati svoje odgovornosti, ki je predvsem v pristojnosti politike.
Od devetih točk Hipokratove prisege je morda najpomembnejša in najaktualnejša osma, s katero zdravniki obljubljamo, da bomo delali samo zaradi koristi bolnikov in da se bomo vzdržali vsake zavestne ali pogubne krivice. Vsem, ki nam očitajo kršenje Hipokratove prisege, velja tole sporočilo. Bolniki niso v krempljih zdravnikov, ampak politike, saj kadar so v rokah zdravnikov, so v dobrih (včasih celo zlatih) rokah, zato je tako razmišljanje skrajno žaljivo in provokativno. Na tak način se samo podžiga nezadovoljstvo in že tako ali tako omajano zaupanje do zdravnikov. Navsezadnje pa tudi ministri prisegajo, da bodo spoštovali ustavo, zakone in da bodo delali v prid naroda in države, kako je pa v praksi pa vidimo vsak dan.
Razmere v zdravstvu so odsev razmer v družbi. Prelaganje odgovornosti na zdravstvene delavce je čisto zavajanje in prelaganje odgovornosti na tiste, ki s(m)o vsak dan soočeni s konkretnimi problemi, s konkretnimi bolniki, njihovimi stiskami in življenjskimi usodami.
Ne mislim poveličevati našega dela, toda javnost se mora zavedati, da je dobro in kakovostno zdravstvo na neki način odsev kulture naroda. Lahko se resnično (po)hvalimo z dosežki našega zdravstva, zato je naravnost nerazumljivo, da smo zlasti zdravniki tolikokrat izpostavljani kot problem in ne kot rešitelji problemov in, če hočete, nekoliko patetično, tudi varuhi zdravja naroda. Slovensko zdravstvo iz dneva v dan dokazuje, da je na zelo visoki strokovni ravni, šepamo pa na področju organizacije, na katero pa večina zdravnikov nima kaj dosti vpliva. Družba, ki ji je kaj do skrbi za zdravje naroda, bi morala bolj z občutkom pristopiti k reševanju problemov in ne rušiti tistega, kar je dobro.
Zdravniki prav dobro vemo, kaj je v zdravstvu narobe, samo nimamo pravih možnosti, da bi kaj spremenili, ker smo pri bistvenih vprašanjih odrinjeni od odločanja. Lahko sicer delamo več, a kaj če zavarovalnica ne more plačati niti materialnih stroškov in potrošnega materiala, kaj šele dela.
Zaupanje v slovensko zdravstvo je še vedno upravičeno in ni treba biti plat zvona, saj je ozdravitev bolnika še vedno največje plačilo in nagrada za naše delo, pa naj bodo zlonamerni kritiki našega dela še tako glasni. Nikoli se nismo imeli za bogove, smo le javni uslužbenci v belem, tako kot nekateri drugi, oblečeni v belo (na primer mesarji, peki, frizerji itd.). Občutek imam, da nas bi nekateri najraje spravili na njihovo raven, saj je drugače težko razumeti načrtovano razvrednotenje našega dela. Gre zgolj za eno tipičnih slovenskih značilnosti – »fovšijo«. Bojim se, da bodo tisti zdravniki, ki bodo imeli možnost, odšli v tujino, ali zapustili poklic in si ne bodo pustili vzeti dostojanstva in cenjenosti poklica, za katerega so se izobraževali vsaj petindvajset let.
Ko bomo stvari pripeljali do absurda, tudi »bogovi v belem« ne bodo mogli pomagati. Ker je narava našega dela povsem apolitična, smo lahko neodvisni od katerekoli oblasti, in to je morda razlog, da smo vedno in vsem trn v peti.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
Daljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku občasno objavljali na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
