Vladajoča konservativna stranka ne more verjeti svoji politični sreči. Brexitski referendum, ki ga je nekdanji premier David Cameron hazardersko razpisal za dosego strankarskih, ne pa narodnih interesov (stalni prepiri o članstvu v EU so v stranki že grozili z razcepom), je prinesel slogo med konservativce in zdraho med laburiste, ki jim zdaj tudi zaradi prepirov o ideološki usmeritvi (leva ali sredinska opcija) grozi razcep. Liberalni demokrati so postali drugorazredna stranka. UKIP (stranka za neodvisnost Združenega kraljestva), ki je konservativcem z desničarskim populizmom ukradla ogromno volilcev, pa razpada. Zato niso presenetljive ocene, da se Britaniji obeta dolgoletna (neuradna) enostrankarska politična ureditev in da bodo konservativci lahko počeli, kar bodo hoteli. Posebno po brexitu, ki ga imajo mnogi Britanci za noro odločitev, podobno samopoškodovanju ljudi z duševnimi težavami.
Udarjeni vrača udarec
Steven Woolfe je »zaslovel«, ko je potegnil krajši konec v pretepu z evroposlanskim strankarskim kolegom, ki je izbruhnil na vročem sestanku evroposlancev stranke UKIP v Strasbourgu, saj se je po sestanku zgrudil pred evropskim parlamentom in končal v bolnišnici. Dva tedna kasneje si je ne samo opomogel, ampak udaril nazaj, in sicer po vsej stranki, ki naj bi jo zapustil, da bi postal neodvisni evroposlanec. Že dan kasneje so krožile govorice, da se na skrivaj pogovarja o prestopu h konservativcem. Omenjeni pretep je sprožilo njegovo priznanje na sestanku, da je razmišljal o prestopu h konservativcem, preden se je odločil kandidirati za vodjo UKIP, stranke, ki je nastala pred dvema desetletjema s samo dvema med seboj povezanima ciljema: izsiliti referendum o članstvu v EU in doseči britanski odhod. Brexit. Težave so se začele, ko je po referendumu, katerega brexitski izid je razglasil zmagoslavje stranke UKIP, odstopil (ne prvič) njen dolgoletni vodja Nigel Farage. Menda zato, ker ne želi živeti samo za politiko (beri: zaradi ženinega ultimata). Woolfe pravi, da je UKIP brez Faragea za krmilom »nevodljiva, v smrtonosni spirali in obsojena na razpad, če je ne bo nekdo zelo hitro spravil v red, ker bo sicer izgubila vpliv in zaupanje javnosti«.
UKIP že živi v konservativni stranki
Woolfov odhod je zanjo toliko večji udarec, ker je bil varovanec njenega daleč največjega donatorja, superbogatega poslovneža in evrofoba Aarona Banksa. Brez njegovega denarja in Farageevega vodenja (za krmilo naj bi se vrnil samo začasno do izvolitve novega vodje) bo UKIP obsojena najmanj na politično životarjenje. Farage je v Britaniji to, kar je v ZDA njegov novi prijatelj Trump. Brezsramen desničarski populist.
UKIP je (poleg desničarskih medijev) za evroskeptično krilo konservativcev opravila velik del »umazanega dela«: z lažmi, izmišljotinami in brezsramnim evrofobnim ter odkrito ksenofobnim strašenjem s priseljenci iz EU je proti Uniji nahujskala dovolj Otočanov, posebno tistih revnih in obupanih, ki bodo zaradi brexita najbolj nasankali. V bistvu je več kot opravila svojo misijo, saj je obenem »ukipizirala« konservativno stranko. S tem se je zelo jasno pobahal Nigel Farage, ko je hvalil »izjemen govor« nove premierke Therese May na kongresu konservativcev. Dejal je, da je UKIP spremenila težišče britanske politike. »Dobesedno vse, kar je rekla v tem govoru, sem jaz povedal na kongresih UKIP v zadnjih petih, šestih letih,« se je bahal Farage. Res je. UKIP morda umira, a je že na novo zaživela v veliko bolj desničarski konservativni stranki in vladi. UKIP lahko mirno »zapre štacuno«, saj njeno trdo desničarsko robo že prodajajo konservativci, od trdega brexita in razglašanja kritikov brexita za nedomoljubne notranje sovražnike do širjenja protipriseljenskih ksenofobnih idej. In to je skrb vzbujajoče.
