Skoraj natanko tri leta po odstopu nekdanjega senata komisije za preprečevanje korupcije (KPK) z Goranom Klemenčičem na čelu, ki je ob odstopu izpostavil pomanjkljivo sistemsko ureditev delovanja KPK, je novela zakona o integriteti in preprečevanju korupcije včeraj le ugledala luč dneva. Novelo, ki bo prihodnjih 45 dni predmet javne in strokovne razprave, so pripravili na Klemenčičevem pravosodnem ministrstvu, kjer so to področje septembra posvojili od ministrstva za javno upravo. Na Koprivnikarjevem ministrstvu naj bi bili neuradno povsem zadovoljni, da so se tega bremena rešili, na pravosodnem pa naj bi imeli na začetku celo nekaj pomislekov, tudi zaradi Klemenčičevega nekdanjega vodenja KPK oziroma burnih političnih odzivov na njegovo tedanje vodenje.
Sprotno sporočanje sprememb premoženja
»Uvajamo sistemske protikorupcijske nadzore, krepimo transparentnost premoženjskega stanja zavezancev, zaostrujemo določbe na področju navzkrižja interesov, zaostrujemo določbe o izpolnjevanju pogojev za člane komisije – predsednika in namestnikov – in določamo tudi večjo odgovornost dela komisije,« je srž predloga novele včeraj strnil Goran Klemenčič, ki ocenjuje, da bo KPK s pomočjo novele postala na področju boja proti korupciji to, kar računsko sodišče pomeni na področju porabe javnih financ. Predlog novele namreč omogoča celovit nadzor posameznih institucij. V sklopu tovrstnih nadzorov bo KPK lahko sprožila prekrškovne postopke, če bo naletela na sume kaznivih dejanj, pa jih bo morala nemudoma predati policiji in tožilstvu. Kljub temu bo lahko po koncu pregleda in identifikaciji sistemskih tveganj pripravila končno poročilo, ki naj bi temeljilo predvsem na oceni spoštovanja integritete in protikorupcijskih načel v posamezni instituciji. Nekakšno sistemsko načelno mnenje, torej.
Novela predvideva tudi, da bi bili podatki o premoženju najvišjih javnih funkcionarjev v celoti javni, zavezanci KPK pa bi morali po novem sproti – v roku 30 dni – sporočati vse spremembe premoženja nad 10.000 evrov (in ne več le skupne spremembe za preteklo leto), kar naj bi v praksi pomenilo predvsem lažje spremljanje trgovanja z delnicami. Na ministrstvu so pripravili tudi jasnejša pravila pri posameznih postopkih KPK, ki naj bi v prihodnje dosegla, da zadeve ne bodo padale na sodiščih zaradi procesnih pomanjkljivosti, kot se je zgodilo v večini najodmevnejših poročil KPK, ki so prav na ta račun v veliki meri zvodenela.
Vzvod za razrešitev vodstva
Ker je postopek imenovanja trenutnega vodstva KPK postregel z nemalo zapleti in je končna izbira praktično že od nastopa funkcije zato pospremljena s skepso, ne čudi, da se novela ukvarja tudi z imenovanjem in razrešitvijo vodstva KPK. Ta predvideva, da predsednik republike, ki senat imenuje in razrešuje, s poslovnikom še sam natančneje uredi postopek izbire, vendar v okviru dodatno zaostrenih kriterijev, ki jih narekuje novela. Od kandidatov se bo po novem zahtevalo tudi tri leta delovnih izkušenj s področij, ki se srečujejo s podobno problematiko kot KPK, med pogoji pa se zdaj omenja tudi tako imenovana osebnostna primernost. Strokovnost, poštenost, vestnost, varovanje ugleda, nepristranskost in neodvisnost so tiste široko zastavljene vrednote, glede katerih bodo morali biti kandidati neoporečni, njihovo nespoštovanje pa bo lahko kasneje tudi razlog za razrešitev. Postopek razrešitve (po trenutni zakonodaji je vodstvo KPK na svoji funkciji praktično zacementirano) bo lahko sprožil predsednik republike ali skupina 30 poslancev, o njej pa se bo izjasnila posebna komisija, v kateri bodo sedeli predsedniki uradniškega, sodnega in državnotožilskega sveta ter varuh človekovih pravic. Mnenje komisije ne bo zavezujoče in zadnjo besedo bo imel predsednik republike.
Na vprašanje, ali so imeli na ministrstvu ob vključevanju osebnostne (ne)primernosti v mislih trenutnega predsednika KPK Borisa Štefaneca, Klemenčič odkimava: »Absolutno ne namigujemo na nikogar. Žalostno dejstvo je, da se je KPK vedno poosebljala s predsednikom komisije. Zakon poskuša narediti korak naprej in politiko potegniti čim bolj iz kandidacijskega in razrešitvenega postopka. Hkrati pa uvaja termine (osebnostno primernost, op. p.), ki jih zakonodaja že pozna za volitve sodnikov in državnih tožilcev.«
Komentara 18
