So ribe še zdrave in je njihovo uživanje priporočljivo? »Odvisno, od kod prihajajo in kje na prehranjevalni lestvici so,« odgovarja profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda dr. Mihael Jožef Toman. »Zdravje rib v rekah, jezerih in predvsem morjih je odvisno od cele vrste dejavnikov, med njimi prisotnosti težkih kovin in drugih nevarnih spojin, ki se jim je pridružila še mikroplastika,« pripoveduje.
O njej je znanega malo, a dovolj, da znanstvenike skrbi. »Mikroplastika je lahko zelo velik problem, saj lahko vpliva na hormonsko in endokrino delovanje, moti razmnoževanje številnih organizmov v morju ter zmanjšuje njihove populacije. Znanstvene raziskave so to pokazale za rake, školjke in še nekatere druge organizme,« pripoveduje Toman. Slovensko društvo za zaščito voda zato tako Sloveniji kot EU predlaga prepoved prodaje kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko.
Plastični nosilci strupenih snovi
Ta pojem opisuje ves plastični material, manjši od petih milimetrov. Toda Toman tokrat ne govori o plastenkah in drugih večjih kosih, v katere se zapletajo živali ali jih pojedo, nato pa s polnim želodcem neprebavljive snovi sestradane poginejo. Profesor ob današnjem svetovnem dnevu voda, ki letos v ospredje postavlja vprašanje zmanjševanja pretečih nevarnosti v odpadnih vodah, izpostavlja drobne polietilenske kroglice, ki jih proizvajalci zaradi njihove cenenosti v primerjavi z naravnimi materiali uporabljajo recimo v zobnih kremah, pilingih in drugi kozmetiki.
»Ljudje s to mikroplastiko ne pridemo neposredno v stik, saj dela rib, kjer se zbira – prebavil – ne jemo. Toda ta plastika vsebuje strupene kemikalije, težke kovine in hormonske motilce, ki se kopičijo v ribjem mišičevju, s katerim pa se prehranjujemo,« pojasnjuje Toman. Višje, ko je organizem v prehranjevalni verigi, in bolj, ko je izpostavljen nevarnim snovem, večja je verjetnost kopičenja strupov v njegovem telesu.
Omejen doseg čistilnih naprav
Problematična ni samo mikroplastika. V hišne odtoke, zlasti v straniščne školjke, gospodinjstva zmečejo še marsikaj drugega, kar tja ne spada: od ostankov hrane in sanitarnih odpadkov do zdravil, olj in strupov. Samo v ljubljanskih odtočnih ceveh vsako leto konča okoli 1300 ton odpadkov. »Vsi ti odpadki povzročajo ogromno dodatnega dela komunalnim uslužbencem, ki vzdržujejo javni kanalizacijski sistem. Ti odpadki seveda tudi močno škodujejo našemu okolju,« opozarja Mojca Vrbančič iz ljubljanskega javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija.
Čistilne naprave s pomočjo mehanskih grabelj odstranijo večje kose odpadkov v vodi (primarno čiščenje), s pomočjo bakterij in drugih mikroorganizmov pa še organsko onesnaženje, kot so fekalije (sekundarno čiščenje). V večjih napravah s kemijskimi procesi iz odpadne vode odstranijo tudi hranili dušik in fosfor (terciarno čiščenje), ki sicer spodbujata čezmerno razraščanje organizmov, kot so nevarne cianobakterije. Vse drugo – poleg mikroplastike še zdravila, kemikalije, težke kovine – praviloma ostane v vodi, ki iz čistilne naprave odteče nazaj v okolje.
