V času Sovjetske zveze sta se kultura in umetnost aktivno uporabljali v politične in ideološke namene, vodilno vlogo pa je pri tem igral balet Bolšoj teatra, ki se je s svojim virtuoznim plesom po svetu nadvse trudil vsaj nekako polepšati neprivlačno sliko sovjetskega režima. To tradicijo zdaj nadaljuje tudi Putinova Rusija, še posebej v zadnjem času, ko se je znašla v »mehki« mednarodni izolaciji. Tako Moskva uspešno uporablja bistveno drugačno razumevanje umetnosti v demokratičnem in avtoritarnem svetu. Zahod je prepričan, da v umetnosti ni politike in da umetnost spodbuja medsebojno razumevanje med dvema državama, ne glede na morebitna nesoglasja. Kremelj pa še naprej obravnava umetnost kot sredstvo vpliva in propagande, kar drži že vsaj zato, ker v totalitarnih režimih nič ne more obstajati brez ideološko-politične sestavine.

Popolnoma se zavedam prisotnosti te ideološko-politične sestavine v skoraj vsem, kar prihaja z ruske strani; navsezadnje ne bi nikoli nasprotoval turneji ruskega baleta, opere ali folklorne skupine, saj sem prepričan, da ima umetnost, kljub politični računici, še vedno prednost pred politiko. Vendar je nastop zbora v vojaških uniformah nekaj povsem drugega. Tega ni mogoče ločiti od politike države, ki ji zbor pripada, in tudi ne od aktivnosti vojske, katere del je ta zbor. Grehi ruske vojske pa so izredno težki. Vojska je neposredno izvedla rusko okupacijo Krima in še naprej izvaja vojaško agresijo v donbaškem predelu. Rusko agresijo zoper Ukrajino je obsodila mednarodna skupnost, obsodila sta jo EU in Nato, obsodila jo je tudi Slovenija, toda…

Če kdo misli, da je oborožena vojska eno, vojaški zbor pa nekaj povsem drugega, se hudo moti. Že naslednjega dne po nezakoniti ruski aneksiji Krima, torej 19. oziroma 20. marca 2014, je vojaški zbor Rdeče armade Aleksandrova koncertiral na osrednjih trgih dveh glavnih krimskih mest, Simferopola in Sevastopola. »Dragi prebivalci Krima, Rusi, rojaki! Čestitam vam ob vrnitvi domov, v domovino, v Rusijo!« S tem nagovorom in v slovesni vojaški uniformi je začel njegov nastop voditelj zbora. Torej kot vojaška enota je zbor Rdeče armade Aleksandrova neposreden udeleženec okupacije Krima.

Poleg tega je v začetku maja 2014 zbor predstavil svojo lastno pesem z naslovom »Vljudni možje«, ki je v Rusiji postala himna v čast okupacije Krima (naj vas spomnim, da so kot »vljudne ali zelene može« ironično poimenovali ruske vojake brez identifikacijskih znakov na uniformi, ki so pod krinko »lokalne samoobrambe« izvajali okupacijo Krima).

Če kdo še vedno misli, da je Krim le dvostranska zadeva oziroma težava med Moskvo in Kijevom ter da lahko vsi drugi mirno uživajo v petju ruske vojske, se spet hudo moti. Rusija vodi hibridno vojno, ne samo zoper Ukrajino, temveč tudi zoper EU, Nato, Združene države Amerike, toda hvala bogu, da je Zahod to končno le dojel. V tej vojni Kremelj ne uporablja le nesramne propagande, podkupovanja politikov in medijev, kibernetičnih napadov in vmešavanja v volitve. Konec lanskega leta je »vljudnim možem« pod vodstvom Moskve skoraj uspelo izvesti državni udar v bližnji Črni gori, ki si je drznila vstopiti v Nato. Scenarij te hibridne »ljudske vstaje« nikakor ni bil »vljuden«, temveč nasprotno – predvideval je številne človeške žrtve.

Če pa kdo še vedno misli, da za Slovenijo kot vodilno državo EU in Nata na zahodnem Balkanu ne velja širitev ruskih hibridnih načrtov, se spet moti. Pred kratkim, 4. septembra 2017, je namestnik ruskega zunanjega ministra Aleksander Meškov kot udeleženec Strateškega foruma na Bledu v posebnem sklopu pogovorov z naslovom »Nova vizija za novo resničnost« dejal, da ima Rusija svoje posebne interese na Balkanu, kar težko zanikamo, če se spomnimo lanske udeležbe predsednika Putina na spominski slovesnosti pri tako imenovani Ruski kapelici na Vršiču in v spomin na vojne ujetnike, ki so tam umrli leta 1916; poimenoval jih je le »ruski«, čeprav je bilo v carski vojski veliko predstavnikov različnih narodov, še posebej Ukrajincev. Tako si je ruska stran poskušala »prisvojiti« spomin na vojne ujetnike in jih prikazati kot del tako imenovanega »ruskega sveta«.

Torej, na zbor Aleksandrova bi le težko gledali kot na odposlanca prijateljske vojske. Slovenski organizatorji koncerta so, najverjetneje v dobri veri, podlegli grobi politični provokaciji, saj sta vabilo zboru in organizacija njegovega nastopa v Sloveniji pravzaprav pasivno priznanje aneksije Krima, pasivna potrditev ruske agresije zoper Ukrajino ter pasivno soglašanje z grobo kršitvijo mednarodnega prava, suverenosti in ozemeljske celovitosti sosednje države. Tako ruska stran dosega svoj glavni cilj, ki je ustvarjanje vtisa, da za Slovenijo Rusija in ruska vojska nista agresor, da Slovenija morda z njima celo simpatizira ter s tem posledično omadežuje ugled Slovenije kot države članice EU in Nata.

Bodimo odkriti: ansambel ruske vojske Aleksandrova kot aktivni in neposredni udeleženec okupacije Krima, torej kot sostorilec mednarodnega zločina, bi moral biti podvržen sankcijam EU in Nata. Namesto tega se dogovarja o turneji po Balkanu. Rad bi verjel, da bo ta napaka odpravljena.

Mihajlo Brodovič je veleposlanik Ukrajine v Republiki Sloveniji.