Slovenski intelektualni prostor se v svojih diskurzih redko dotika glasbe, medtem ko zna biti ob vprašanjih javne arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti, filma in še sploh literature izrazito artikuliran, zanimiv in tudi strasten. To pomeni, da v večini takih omiznih debat napeto poslušam in molčim ter v sebi premlevam misel, ali je glasba od vseh drugih umetnosti res tako drugačna, da se diskurz o njej zvede ponavadi na osnovno estetsko sodbo dobro/slabo ali pa kaj hitro vodi k vprašanjem imidža ali česa podobno obrobnega in neglasbenega. Včasih komu na takih pogovorih pade na misel, da bi tudi mene vključil v razgovor, in potem skuša prijazno poiskati »glasbeno« temo, ki bi lahko zanimala naju oba. Pri tem se bolj ali manj vztrajno ponavljajo tri teme: Laibach, John Cage in Vinko Globokar. Kljub spoštovanja vrednemu trudu mojih sogovornikov tudi ob teh ponujenih temah ponavadi molčim. Pa ne zato, ker bi mi bili navedeni avtorji tuji ali jih ne bi cenil. Prav nasprotno – vzroki za mojo molčečnost tičijo nekje drugje.
Čeprav se ne zdi na prvi pogled, so si umetniške rešitve skupine Laibach, Johna Cagea in Vinka Globokarja v enem izmed elementov sorodne – vsi namreč prinašajo tudi...
Po zadnjem kulturnem dogodku, ki sem se ga udeležil, je med nastopajočimi in poslušalci stekla debata o perspektivah umetnosti v aktualnem družbenem...