Priznati moram napol skesano, da postajam vse slabši in redkejši odjemalec medijskih vsebin, zaradi česar sem najbrž precej »v trendu«. Ampak hkrati to ne pomeni, da me zadovoljujejo ekranske novice, kakršnim se skoraj ne morem izogniti na avtobusu – notičke o milijonskih prestopih žogobrcarjev, o ljubezenskih aferah slabih igralk ali nasveti za popolno mišičast trebuh, vse zapisano v obupnem jeziku brez slovnice. Moja zveza z mediji se je krhala počasi, za ta razhod ni bil kriv samo jokajoči naraščaj, ampak predvsem vsebine ali vsaj njihov miselno-upovedovalni nivo, ki je postajal vse bolj podnivo. Dnevno časopisje je stopilo na pot vse hitrejšega istovetenja z rumenim tiskom, v katerem najdemo udarne naslovniške članke z naslovom tipa »Janezu na glavo skoraj padel gol«. Še bolj je nad posnemanjem svojih mlajših komercialnih »kolegic« navdušena nacionalna televizija. Tako vse skupaj v lovu za oglase gledalcem ponujajo večinoma isto brezumno plažo, začinjeno z dobršno mero poceni zabave in športa, v 21. stoletju očitno temeljnima razvedrilno-kulturniškima dejavnostma, ki odčitujeta mentalno kondicijo sodobnega človeka: malo kruha in dovolj iger.
Koliko je ura na nacionalni televiziji, je dokončno potrdil direktor televizije Igor Kadunc, ko je pomodroval o odrešujoči terminski menjavi poodmevnih Kulture in ...