Spomnim se, kako sem kot otrok na predvečer kulturnega praznika čepel pred televizorjem in fantaziral, da bom morda kdaj tudi sam tam v dvorani, da bom soudeleženec slavnostne podelitve nagrad in prvovrstnega kulturnega programa. Kot najstnik sem si potem skupaj s prijatelji nadel maturantsko opravo in se nonšalantno prešvercal v dvorano tako, da sem vlekel iz žepa neko kvazivabilo, ki je bilo samo bela, prazna kuverta. Potem pa je nastopil tudi trenutek, ko sem dobil pravo vabilo, a sem, nenavadno, skoraj cincal, ali bi šel. Takšna neodločnost se je stopnjevala vse do letos, ko sem se na koncu odločil, da ostanem doma. Tudi prenosa nisem gledal, sem pa naslednji večer vseeno vzel v roke daljinec in si na televizorju zavrtel čas nazaj na četrtek ob 20. uri. No, dan in uro bom pomnil kot definitivni mrk slovenske kulture.
Ampak začelo se ni slabo, prav nasprotno. Govor Vinka Möderndorferja, predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada, sem razumel kot nadgradnjo lanske prefinjene...