Letos sem prehod zime v pomlad ponovno preživela kot članica žirije Plečnikovega sklada, katerega naloga je varovanje in promocija Plečnikove dediščine ter podeljevanje priznanj najboljšim dosežkom na področju oblikovanja našega okolja. Prvič me je ta čast doletela pred osemnajstimi leti, ko smo nagradili hišo v Grižah, ki je s svojo kovinsko fasado, brez venca dvignjeno v dvokapno streho, duhovito odgovarjala suhoparnim in omejujočim uzancam gradbene zakonodaje, obenem pa, čeprav s takrat povsem novo bleščečo materialnostjo, brez ometa in rdečih strešnikov, spoštovala prostorski kontekst, tako po umestitvi in gabaritih kot v drugih elementih arhitekturnega jezika. Do danes se je, klub navideznemu tujstvu, ki je takrat izzvalo nasprotovanja, zrasla s svojim kontekstom in postala model mnogim drugim.
Delo žirije – petih ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z arhitekturo, krajinsko arhitekturo in urbanizmom ali pa do omenjenega delijo pristno strast – zajema t...
Dodobra smo že vstopili v evropsko leto kulturne dediščine, zame pa je to čas za razmislek o krajinskoarhitekturni dediščini. Ne le v laični, tudi v...
V naši hiši je bil v pritličju dnevni bar. Odprl se je ob šestih zjutraj in stregel pijačo do pete popoldne. Kava ni bila ravno vzorna, ampak bil je ...