»Bilo je daleč nazaj, ko sem v odprto knjigo pripomb zapisala, da bodo z deponijo uničili eno najlepših dolin,« se danes spominja Nevenka Rajhman, ki živi tik pod Malo Mežaklo na Spodnjem Plavžu, »pa mi je takrat nekdo odvrnil, kaj da pišem traparije«. A tako je bilo nekoč, ko se ljudje še niso kot danes spraševali in zavedali problematike odpadkov in njihovega kopičenja, piše novinarka Katja Petrovec v novi številki Nedeljskega dnevnika.
Deponija na Mali Mežakli že precej let znižuje kakovost bivanja prebivalcem Spodnjega Plavža na Jesenicah. Življenje med industrijsko cono, avtocesto in deponijo nad sabo, za nameček v zimskih dneh ne posije tam niti sonce, je namreč vse prej kot prijetno. »Saj bi se tudi sama preselila, če bi imela možnost,« pravi Simona Demšar. Že leta opozarja na neznosni smrad, ki se širi z deponije do stanovanjskih hiš, na nepravilnosti, ki se dogajajo na Mali Mežakli, a karavana tam zgoraj gre dalje.
Problematika Male Mežakle ni nekaj novega, že Simonin oče je skrbno popisoval smrad in spremljal dogajanje na deponiji, a že takrat so ostala ušesa občinarjev gluha za prebivalce Spodnjega Plavža. Njegovo »poslanstvo« zdaj nadaljuje Simona, to ji je olajšano le s tem, da se je začel smrad z ožjega območja Spodnjega Plavža, ki obsega del pod Mežaklo do jeseniške bolnišnice, širiti tudi drugod po Jesenicah in ga torej občuti čedalje več občanov. Kar naenkrat smrad z Male Mežakle ni več problem desetih hiš, ampak večjega dela Jesenic. Prek družbenih omrežij in strani na facebooku Proti smradu na Mali Mežakli vse več Jeseničanov dejansko vidi na tone in tone smeti, ki se skladiščijo in vrejo nad njihovimi glavami in jih koncesionar zaradi prevelikih količin preprosto ne more več sproti obdelati. Bale, v katere kmetje spravljajo seno, so tu polne smeti, težke frakcije, kot jim rečejo, in zložene druga na drugo kot zid sredi zelene pokrajine z razgledom na karavanškega velikana Stol. Pod njimi se v kocke stisnjeni odpadki, kot so najrazličnejša plastika, igrače, oblačila in nepregledna količina vrečk, dvigajo nekaj metrov v višino, okoli njih pa brenčijo muhe in druge žuželke ter oddajajo smrad po zatohlem, gnilem, kot bi odprl star kontejner in tiščal vanj glavo. Težko je s polnimi pljuči zajeti zrak, zato ostane dihanje pač plitko.
Če je nekoč z Male Mežakle smrdelo predvsem ob vročih dneh, danes ni več pravila, naj je vreme lepo ali slabo, naj piha tak ali drugačen veter, z deponije se bo celo do središča Jesenic širil smrad po smeteh. »Toliko odpadkov je nakopičenih na Mali Mežakli in ker se ne dela, kot bi se moralo, torej pospravljalo in sortiralo, pač smrdi. In to ne le nam, ki tu živimo, ampak tudi turistom, ki pridejo skozi karavanški predor in jim je na žalost prvi stik s Slovenijo smrad. Včasih pri bencinski črpalki ob avtocesti tako smrdi, da še pojesti ne morejo obroka ter le zaprejo vrata in se odpeljejo naprej,« pojasni Simona Demšar.
O odzivih pristojnih organov pa v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Pet odstotkov Plečnika pač ni dovolj
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako se pripravljamo na evropske volitve, kaj meni o Jožetu Plečniku in varovanju njegove dediščine umetnostni zgodovinar dr. Peter Krečič, kakšne so izkušnje znanega specialista pediatrije in infektologije dr. Marka Pokorna z bolnimi otroki, kaj smo doživeli ob obisku zapuščenih vasi Dolenje Nekovo, Slapnik in Abitanti, da ima Slovenija vse več razglednih stolpov… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
