To je bil nek »crochet«, ki sem ga ustvaril in je bil potem nekaj časa v moji skicirki. Ko so me povabili iz MSUM, da prispevam nekaj za njihovo razstavno steno, ki jo vsake toliko osvežijo, sem jim ponudil ta slogan. Zdel se jim je pretiran, lahko bi odvrnil obiskovalce; mene naj bi povabili kot risarja ali striparja, hoteli so nekaj bolj narativnega. Ne vem, ali so slogan razumeli kot kletvico? To bi bilo zelo na prvo žogo. Naracija je v mojih delih namreč vedno skrita. Drugače pa razen dveh, treh projektov na leto v bistvu ustvarjam brez cilja. Delam spontano, sproščeno, precej eklektično, torej vse živo, v različnih medijih. Ne razmišljam o tem, da se bo nekaj nekoč znašlo na neki razstavi. Morda po tem, ko nastane neka družba teh del...
Kaj če je v naboru izbire preveč? Menda ste do fotografije in videa izgubili strast zato, ker se je nabralo vsega preveč.Fotografije so pri meni na filmih, negativih, pozitivih, diapozitivih, v vseh oblikah. Prav tako video. Vse skupaj je na videz neobvladljivo. V te arhive bi se moral zakopati nekdo drug in opraviti določen izbor. Imam tudi intimne zapiske, poezijo, ki pa ne bo nikoli izdana. Mnogo stvari bo ostalo v mojih arhivih, skicirkah, beležkah, na majhnih papirčkih.
Ali pa tudi ne, glede na vaš način ustvarjanja, kjer je tudi veliko recikliranja.Da ali pa ne, morda bodo res naredile te stvari nek reciklažni krog. Vedno sem padal iz medija v medij. Recimo fotografija, pritegnila me je že v osnovni šoli, v kiosku sem si kupil ruski fotoaparat znamke smena 8M, ki je imel kukalo mimo objektiva in je bilo treba ostrino naravnavati po občutkih. In ko sem v temnici razvil svojo prvo fotografijo, se mi je zgodila čarovnija. Brezciljno sem nato fotografiral strukture, ljudi, različne scene, koncerte, prijatelje. V nekem trenutku mi je nekaj zmanjkalo, hotel sem povedati še nekaj, zato sem začel delati fotozgodbe, fotostripe, fotoeseje; na pisalni stroj pa potem natipkal besedilo in ga kot podnapise prilepil na strip. Besedilo je bilo vedno sporočilno, lahko je šlo tudi za poezijo, recimo v smislu »v sivem mestu siv pes na okroglem vogalu«.
Video se mi je zgodil, ko sem kupil super 8 kamero, nato sem ugotovil, da potrebujem še montažno mizico. Po filme smo hodili v Celovec, razvijali smo jih na Dunaju. Po treh tednih smo jih dobili nazaj in nikoli nismo povsem vedeli, kaj bodo vrnili. Previjal sem potem te filme, jih lepil, ne da bi vedel, kaj želim povedati, in to niso bili zelo kratki filmi. Preprosto sem bil navdušen nad gibanjem, gibanjem česarkoli – vetra, dima, megle, avtov. Te likovne filmčke so drugi potem označili za eksperimentalne.
Za vas pravijo, da ste stripovski poet, ne toliko zgodbar?Da, to je rekel že srbski stripar Aleksandar Zograf, da je moj strip mejen, da gre za neke vrste stripovsko poezijo. V vsem poiščem nek vzvod; recimo če nečesa nisem znal narisati dosledno, sem narisal po svoje. Za ekspresivnim izrazom se lažje skrijem. Vedno sem občudoval tiste, ki znajo realistično izrisati gubice, prste, nisem jim pa zavidal, niti sloga ne. Strip mi je za razliko od fotografije omogočil tudi to, da sem lahko vanj zbasal vse nadrealno in bizarno, kar me je vznemirjalo.
Zelo avtorski smo striparji v Sloveniji, tako likovno kot pripovedno. Sam se vsakega projekta lotim drugače, in ko mislim, da ne bom razpoznaven, je moj stil očitno razpoznaven. Uporabljam črno-belo kompozicijo, barve zelo redko, razen če grem v neko drugo grafično različico, denimo ko sem delal Kosovela Kons5 ali pozneje Evropa umira, kjer je šlo za povabilo MGLC na grafični bienale in je bilo moje delo potem vpeto v katalog.
Po stripu ste se lotili še lutk. Nekatere spominjajo na lutke Silvana Omerzuja.Moje lutke in postavitve imajo veliko skupnega s stripom, recimo kar se tiče pripovedovanja zgodb, blizu mi je tudi filmski način kadriranja, s prizori in rezi. Kar pa se tiče Omerzujevih lutk, sva si morda res podobna v tej grobosti, ko pustiva materialu, da diha. Sva med redkimi, ki lutke izdelujejo še »analogno«, torej les obdelujeva z dleti. Drugi lutkovni tehnologi jih verjetno že s 3D-printerji.
Kaj se na delavnicah za otroke,ki jih vodite, učite drug od drugega?Danes je vse prenasičeno z vizualno kulturo, mladi vedo in so videli že veliko stvari v primerjavi z nami, ki smo morali nekam ven, da smo dobili kaj kakovostnega, recimo vsaj v Italijo po dober strip. Danes je vse na internetu, tudi stripi, ki jih potem berejo in tudi sami delajo v angleščini; razmišljajo globalno, da jih bo bralo čim več ljudi. Imajo pa probleme pri poznavanju osnovnih teoretičnih in praktičnih prvin, recimo pri kadriranju, kako narediti scenarij, kako ga narediti za enostranski strip ali pa samo za geg, foro. Tehnologija je pripomogla, da so preskočili korake znotraj obrti. Strip zato med mladimi ne bo izumrl, je medij, ki jim je blizu in ki je povezan tudi z bralno kulturo. Ko slikanica postane premalo, poprimejo za mladinski roman, pa tudi za strip, kjer gre za kombinacijo besedila in slike. Kakšni osemletniki, ko že odkrijejo strip, me dostikrat pocukajo za rokav, kdaj bodo kakšne delavnice. Želijo se izražati in tudi ideje imajo.
