Viktor Bernik in Žiga Kariž, vizualna umetnika: Banana, lepilni trak, umetnostni sejem

Žiga Kariž: Menim, da delo sestavlja celotna pokrajina, ki jo je banana ustvarila v kontekstu umetnostnega sejma v Miamiju, tudi to, da sta se prodali dve, verjetno zdaj že vse tri banane v ediciji.

Viktor Bernik: Možna interpretacija se mi zdi, da je bila vsa zgodba spodbujena od znotraj. V tem delu je vse: viralnost, današnja medijska krajina, način uživanja umetnosti, pozornost. Dojameš ga v hipu. Vidiš ga in veš vse.

Žiga Kariž: In vsi elementi so ključni. Banana, lepilni trak, umetnostni sejem, mediji, takojšen nakup. Kompozicija je odlična, saj je banana efemerna, ikonična, fotogenična, falična pa še kaj. Tudi lepilni trak ni naključen, saj je Cattelan pred leti z enakim trakom na steno nalepil italijanskega galerista Massima de Carla, torej je razstavil umetnostni trg.

Viktor Bernik: Kot da je Cattelan prilepil banano in rekel: »Izvolite, zdaj pa naj se generira delo.« Banana je tam, da delo nastaja. Ko vprašaš, kaj je zdaj ta banana, že postaneš del umetnine.

Medijsko vidno je razkril banalnost trga z umetninami, in to z gesto, ki je banalna in kompleksna, grda in lepa. Švicarski umetnik Urs Fischer je leta 2003 naredil delo Brez naslova. Na vrvico je privezal banano in jo osvetlil z reflektorjem, če se prav spomnim, tudi na umetnostnem sejmu Frieze, pa se ni zgodilo nič. Za tokratni umetnostni učinek je bil potreben kontekst, ki ga je Cattelan ustvarjal od »upokojitve« leta 2011 do »ponovnega vstajenja«.

Viktor Bernik: Ker je spodbudilo ves ta govor o umetnosti. Ni mi jasno, kako je to dosegel, ampak česa takega že dolgo nismo videli. Zanimivo je, da mnoga umetniška dela sodimo po tem, ali kaj spremenijo. Jaz ga ne bi sodil tako. Delo naredi, kar naredi: ljudje delajo selfije, o tem se govori, vidimo, kako splošna publika vidi umetnost.

Žiga Kariž: Cattelana bi lahko primerjal z Damienom Hirstom. Opusa obeh temeljita na ustvarjanju vrednosti v klasičnem umetnostnem sistemu, ki se ni spremenil že desetletja, in morda stopamo v začetek njegovega konca.

Žiga Kariž: Gre za galerijsko-sejemski sistem, ki za orjaške denarje prodaja umetniška dela, in je namenjen enemu odstotku najbogatejših, izključuje pa 99 odstotkov ljudi in tudi orjaški del umetnosti. Zdi se mi, da taka dela nekatere poti zaprejo in prisilijo mlajše umetnike, da iščejo nove, saj bo po Komiku težko ustvariti delo, ki bo tako neposredno izpostavilo razmerje med denarjem in umetnostjo.

Viktor Bernik: Fino se mi zdi, da lahko o banani rečeš to ali pa nekaj drugega. Delo je odprto, ni neposredno jasno, o čem govori. Ne moreš ga enostavno ujeti in je na tak način poetično.

Viktor Bernik: Šele z nastopom meščanstva je umetnik sploh začel prodajati svoja dela. V modernizmu je šlo za romantični umik, za nasprotovanje umetnika družbi, danes pa je vse prepojeno z ekonomijo, in umetnostni trg je preslikava družbe. Finance so integralni del vsakega trenutka. Kaj in kako delaš z denarjem, je neki jezik, ki izrazi tvoje ideje, je vrsta komunikacije. Ta banana pokaže, kako ljudje razumejo umetnost, in pokaže se, da jo razumejo skozi ekonomijo.

Žiga Kariž: Ko je Warhol pločevinke juhe campbell prodajal dražje od njihove delikatesne cene le zato, ker jih je podpisal, je v umetniško delo vnesel element vrednosti. Seveda je sledil Duchampu, ki je pol stoletja prej radikalno preizprašal status umetniškosti. Warholu se je zdelo to potrebno narediti, ker se je abstraktni ekspresionizem, ki je dominiral v tistem času in prostoru, skliceval le na lirični notranji jaz, ki si z denarjem ne maže rok.

Viktor Bernik: Zato ker vsak ve, kaj je dober zrezek. Morda je tudi zato banana dobra izbira. Banana je banana je banana. Ključnega pomena je primerjava med trgom umetnosti in trenutnim stanjem v svetu potrošnje, v katerem se dogaja ikeizacija na eni in elitizacija na drugi strani. Ponovno je kakovost drugotnega pomena. Za 99 odstotkov ljudi je pomembna cena, za en odstotek pa pogosto prestiž in blagovna znamka.

Žiga Kariž: Nič drugače, kot je videti stanovalcem Miamija le nekaj deset metrov od sejma. Kubanski imigrant, ki ob sejemski hali prodaja banane, ga vidi podobno kot jaz, ne kot kupci in prodajalci na sejmu.

Viktor Bernik: Vsi se zavedamo, kako “bolan” je trg z umetninami. Pri nas pa v medijski krajini na temo trga obstajata dva tipa člankov: o dragih umetninah in revnih slovenskih umetnikih. Povejta mi, kdo bo kupoval umetniška dela revežev.

Viktor Bernik: Že od projekta v Mali galeriji, ki sem jo odprl in pustil prazno, ali avdioposnetkov v Cankarjevem domu, kjer so konkretno poezijo nenapovedano brali obiskovalcem predstav namesto napovedi, me zanima, kako doseči ljudi, ki umetnosti ne spremljajo. Pri Komiku mi je blizu, da umetniško delo ni le to, kar je fizično pred tabo, ampak marsikaj drugega. Tudi odziv ljudi.

Žiga Kariž: Pred dvajsetimi leti sem vstavil kamero v sliko, da bi pokazal hrbtno stran slikarske podobe, torej svet, ki si bodisi maže roke z denarjem bodisi si to le želi.