Kot dolga kača se je vila kolona otrok, ki so se včeraj izpred cerkve sv. Martina v Šmartnem ob Savi odpravili proti osnovni šoli Nove Jarše. Kakšnih dvajset se jih je odločilo, da prevoz zamenjajo za pešbus in se vsaj v času evropskega tedna mobilnosti (ETM) v šolo odpravijo peš. Jutranji mir v naselju je tako že zgodaj zjutraj pregnalo razposajeno otroško čebljanje, saj so šolarji pot izkoristili za pogovor s sošolci o tem, kaj so počeli prejšnji dan, in o tem, kakšne načrte imajo za tisti dan. Večina jih je bila učencev prve triade, nekaj med njimi je bilo četrtošolcev.
Osnovnošolci, ki so se včeraj proti šoli v Clevelandski ulici odpravili peš, so med tistimi, ki so od svoje šole precej oddaljeni. Do stavbe jih loči dober kilometer hoje, pot pa je večinoma speljana po Kopni poti, ki nima pločnikov, med potjo prečkajo tudi obvoznico in s tem večje semaforizirano križišče. Tudi zato so med njimi redki, ki v šolo hodijo peš. Pešbus je zato dobra priložnost, da otroci spoznajo pot v šolo in to, na kaj morajo biti med hojo pozorni. »Na začetku jim pomagamo pri organizaciji pešbusa, potem pa je seveda naša želja, da bi pešačenje v šolo ohranili,« je izpostavila Nela Halilović, strokovna sodelavka z Inštituta za politike prostora, kjer skrbijo, da se kolesje pešbusa vrti.
Raje peš, še raje z rolerji
Del pešbusa je bila včeraj tudi prvošolka Ela. Običajno se v šolo odpelje z minibusom in v družbi starejših bratov, če gre peš, jo spremlja mama. »Peš,« je bila deklica o tem, kako bi v prihodnje raje hodila v šolo, že odločena. »Še raje pa z rolerji,« je nato dodala. Tudi včeraj jo je do šole pospremila mama, ki je pot izkoristila za sprehod z najmlajšim članom družine, ki je medtem spal v vozičku. »Veliko hodimo peš, na primer do knjižnice. Ko bo nekoliko starejša, bo šla lahko tudi sama, tako kot smo to počeli mi,« je povedala.
Podobno navdušen nad hojo je bil tudi eden od tretješolcev v skupini, ki je kot največjo prednost pešačenja izpostavil dodaten čas, ki ga lahko preživi s prijatelji. Teme pogovorov med potjo so ostale njihova skrivnost. Četrtošolka, ki se je s pešbusom v šolo odpravila v družbi mlajše sestrice, medtem o tem, ali bo v prihodnje tudi raje kot šolski prevoz izbrala pešpot, še ni bila povsem prepričana. V šolo ju sicer ne pripeljejo starši, pač pa uporabljata organizirani šolski prevoz. Na vprašanje, ali je hoja v šolo dobrodošla sprememba, je le skomignila z rameni: »Verjetno bom še naprej uporabljala minibus. Tudi vožnja je zabavna, ker grem v šolo in domov lahko skupaj s prijatelji.« Šolarji lahko namreč za pot do šole uporabijo organizirani šolski prevoz. Manjši kombi oziroma minibus začne voziti že ob 7. uri zjutraj, po koncu pouka pa lahko učenci izbirajo med vožnjami od 12. do 15. ure. Da je tovrstna oblika prevoza precej priljubljena, je včeraj razkrival tudi pogled na povsem poln minibus, ki je vsaj dvakrat pripeljal mimo pešbusa.
Štampiljka kot dokaz
Še prečkanje obvoznice in semaforiziranega križišča in že so bili učenci pred šolsko stavbo. Za pot so potrebovali približno pol ure. Skoraj tako hitro je minilo kot z avtomobilom, so navdušeno ugotavljali, medtem ko so s posebnimi »vozovnicami« za pešbus v rokah čakali, da učiteljica vanje stisne štampiljko. Ta jim bo skupaj s tistimi, ki so jih zbrali v preteklih dneh, služila kot dokaz, da je za njimi še en dan, ko so izbrali trajnostno pot v šolo.
S pešbusom, ki je v času letošnjega ETM šolo še dodatno povezal z bolj oddaljenimi naselji, je zadovoljen tudi ravnatelj OŠ Nove Jarše Emir Jušič. V službo je prišel peš, v šolo sta šla peš tudi njegova otroka. »Otroci, ki živijo v bližini, večinoma pridejo peš, medtem ko tisti, ki živijo nekoliko dlje, pridejo z organiziranim prevozom ali pa jih pripeljejo starši,« opaža ravnatelj, ki že išče rešitev, kako bi v sodelovanju s pristojnimi službami poskrbeli za še varnejšo šolsko pot, da bi k hoji v šolo spodbudili še kakšnega učenca več, in to ne le v času akcij, kot je ETM. Jušič je namreč izpostavil, da šolarji med pešačenjem v šolo lahko poklepetajo in porabijo nekaj energije. Zato so pri pouku nekoliko mirnejši, s čimer so zadovoljni tudi učitelji.
