Če je lani zmanjšanje javnega zaupanja v Švedsko akademijo, ki so jo pretresali spolni škandal in domnevne kršitve pravil o navzkrižju interesov, rezultiralo v tem, da smo ostali brez Nobelovega nagrajenca za literaturo, imamo letos kar dva. Mnogi so zato – ob tradicionalni spregledanosti ženske ustvarjalnosti – stavili na vsaj eno žensko, vodstvo odbora, ki naj bi se k delu vrnilo z novim zagonom, pa si je po napovedih aktualnega predsednika odbora Andersa Olssona prizadevalo tudi za širjenje geopolitične perspektive. »Na literaturo smo gledali z bolj evropocentričnega vidika, zdaj se oziramo po svetu,« je napovedal pred podelitvijo. Vsaj polovica obetov se je uresničila – Nobelova nagrajenka za leto 2018 je poljska pisateljica Olga Tokarczuk (1962), Nobelov nagrajenec za leto 2019 pa avstrijski avtor Peter Handke (1942).
Razdrobljena sodobna zavest
Olga Tokarczuk, po izobrazbi klinična psihologinja, ki je nekaj časa delovala tudi kot psihoterapevtka, je s svojo izzivalno prozo na vrhu spletnih stavnic ob letošnji podelitvi visoko kotirala; ob tem spomnimo, da je bila leta 2013 tudi dobitnica nagrade vilenica in lanskega mednarodnega bookerja. Švedski komite je v svoji utemeljitvi izpostavil njeno »pripovedno domišljijo, ki z enciklopedično strastjo prestopa meje, kot da je to način življenja«, sama je pred časom izjavila tudi, da ni preprosto biti Poljak(inja), saj se v eksistencialnem smislu človek tam zaradi lege med vzhodom in zahodom le redko počuti varnega.
Njeno pisanje tako zaznamuje nezaupljivost do samoumevnih resnic, z njo pa fragmentarnost kot najbolj intenzivna preslikava razdrobljene sodobne zavesti. »Srednjeevropejci ne zaupamo realnosti, ta je premična, tekoča. Ideja tekoče moderne, kot je sodobni čas označil poljski filozof Zygmunt Bauman, je zelo srednjeevropska. Zato nimamo vélikega realističnega epskega romana, kot ga imajo na primer anglosaksonski bralci. Kot dediči komunističnega režima nismo imeli bralcev srednjega razreda, ki so mu bile take epske zgodbe običajno namenjene,« je ta odlična stilistka aprila povedala v intervjuju za Dnevnik.
Pripovedi pogosto gradi na prepletanju različnih perspektiv in diskurzov v celoto, ki se zdi prvi hip neobvladljiva, a je hkrati (nemalokrat ironična) vizija nove resničnosti. Vselej take, ki družbo kontroverzno pretresa, saj želi avtorica v bralcu vzbuditi vprašanja, ki bodo vsaj malo omajala njegov pogled na svet, čeprav za ceno groženj, ki jih piska prejema vsakič, ko poda politično obarvano izjavo za medije. O njeni pisateljski in človeški občutljivosti, pogojeni tudi z geografsko lego, najbolj zgovorno pričajo kar njena dela – v slovenščino smo doslej prevedli romane Dnevna hiša, nočna hiša (2005), Pravek in drugi časi (2005), Beguni (2010), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2014) in Jakobove bukve (2017). V Cankarjevi založbi pa napovedujejo, da bo v zbirki Moderni klasiki spomladi izšla tudi njena zbirka kratke proze z delovnim naslovom Bizarne zgodbe.
Nekonvencionalne jezikovne lege
Ob nagradi za prozaista in dramatika Petra Handkeja so nekateri zanesenjaki preveč prešerno vzdihnili, da je z njim Nobelovo nagrado prejela tudi slovenska literatura. Handke je namreč sin Slovenke, in čeprav naj doma nikoli ne bi govorili slovensko, je pisatelj v enem od pogovorov pred desetletjem izjavil, da se je – kljub nemškemu očetu – »odločil za slovenščino… kot dušo«. Handke, ki je študij prava opustil, ko je v šestdesetih izdal svoj prvenec Sršeni (1966), s svojim obsežnim opusom navsezadnje ni le eden najvplivnejših evropskih pisateljev, temveč je tudi vsestransko kontroverzna osebnost, denimo politično; med drugim je znan po svojih prosrbskih stališčih v času razpada Jugoslavije.
Švedski odbor, ki se mu avtorjev literarni angažma nikakor ne zdi sporen, kot so izpostavili, pa podeljujejo literarno nagrado, se mu je poklonil za »vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje robove in specifiko človeške izkušnje«. Sicer pa je Handke že v času svojih pisateljskih začetkov sodobno nemško književnost označil za »opisno impotentno« ter začel raziskovati nekonvencionalne jezikovne lege in nove možnosti izraza med človekovo notranjostjo in svetom, ki ga obkroža. V literaturi se je odvrnil od takrat prevladujočih zahtev po skupnostno usmerjenih in političnih stališčih, sploh od osemdesetih let naprej se v njegovem delu kaže nagnjenost k nostalgiji, obstranstvu in izgnanstvu. Raje kot metropolam se v pisanju posveča predmestjem, izstopa pa tudi njegova pozornost do pokrajin in materialne pristnosti sveta, zato sta slikarstvo in film zanj velik vir navdiha.
»Njegovo pisanje kaže na neskončno iskanje eksistencialnega pomena, zato so potovanja in selitve njegov modus operandi, cesta pa je središče njegovega 'epskega koraka',« je še zapisala akademija o večkrat nagrajenem avtorju, ki ga slovenski bralci ne poznajo le kot dobitnika vilenice leta 1987, ampak tudi po romanih, kot sta Kratko pismo, dolgo slovo (1973) in Pisateljev popoldan (1989), pa po znani drami Zmerjanje občinstva ter nedavno uprizorjenih Še vedno vihar in Lepi dnevi v Aranjuezu. Sopodpisan je tudi pod scenarij kultnega filma Nebo nad Berlinom (1987) režiserja Wima Wendersa.
