Nikomur pri zdravi pameti, še najmanj pa menda veliki pevki ni moglo pasti na pamet, v kaj bi se utegnil sprevreči protokolarni dogodek umestitve novega hrvaškega predsednika Zorana Milanovića. V intimnem vzdušju na sobotno delovno popoldne je Josipa Lisac odpela himno, tako kot običajno poje »tuje« pesmi, z veliko okrasja in precej nenavadno – zlobni bi rekli z veliko zavijanja – potem pa se je nanjo zrušila vsa teža »domoljubnih« občutij. Kako tega ni bilo mogoče poslušati in da je bilo grozno. Nekakšen Rečan, odvetnik po poklicu, a očitno bedak po ontološkem habitusu, je vložil tudi tožbo proti umetnici.
Obtožil jo je, da je himno izvedla na posmehljiv in omalovažujoč način ter s tem škodila ugledu Republike Hrvaške.
Ko je na primer Zoran Predin z Lačnim Franzem – okrepljenim s Kreslinom, Lovšinom, Kovačičem in Mislejem – leta 1987 posnel Prešernovo Zdravljico, je...
V knjigi Moje življenje nemški kritiški velikan Marcel Reich-Ranicki obudi tudi spomin na srečanje z Bertoldom Brechtom v Varšavi leta 1952. Brechtu...
