Ko boste začeli gledati špansko Ploščad, si ne boste mogli pomagati, da ne bi pomislili na znanstvenofanstastično dramo Kocka. Veliko skupnega imata. Drama z letnico 1997 je celovečerni prvenec kanadskega režiserja Vincenza Natalija, Ploščad pa je prvi dolgometražni filmski korak španskega režiserja, ki sliši na ime Galder Gaztelu-Urrutia. V kanadski verziji igre preživetja se skozi človeškega minolovca plazi šest posameznikov, v španski verziji pa sta v vsaki celici, ki jih je več sto, vedno dva. V obeh verzijah imamo opravka s totalno institucijo, le da je kanadska bolj matematična uganka, španska pa predvsem družbena grozljivka. In če se vam je zdel Parazit, z oskarji ovenčani film o kapitalizmu, brutalen, počakajte, da vidite, kaj o kapitalizmu povejo Španci. Ker če je bil južnokorejski Parazit konflikt med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, je španska Ploščad vojna.
Scenarij je preprost. Ploščad je film o vertikalnem samoupravnem zaporu, skozi katerega enkrat na dan pride oder s hrano. Bavčarjev in šrotov v tem zaporu seveda ni. To je film, v katerem kot v ekonomiji kapljanja, kljub vsemu izobilju, na poti od zgoraj navzdol obrokov zmanjka. Kako poln je želodec, pa je odvisno od tega, v katerem nadstropju se zbudiš. Privilegiji pač. Kdor prej pride, prej melje. Nižje si, manj dobiš. In manj, kot dobiš, bolj si lačen. Očitno. In bolj, kot stradaš, bolj si za preživetje pripravljen narediti vse. In če je bila v Ledolomilcu (2013) razredna družba na vlaku, je v Ploščadi v prostem padu. Igre lakote (2012) brez cenzure in brez Jennifer Lawrence. To je do skrajnosti pripeljana prispodoba za vertikalno družbeno mobilnost, v kateri se gre lahko samo navzdol. »Ne pogovarjaj se z ljudmi spodaj,« pravi Trimagasi. »Zakaj?« ga vpraša Goreng. »Ker so spodaj!« je odgovor.
Ubij ali bodi ubit je zamenjalo geslo pojej ali pa te bodo pojedli drugi. Stvari so resne. A če je kanibalizem jetnikov srhljiv, je v kontekstu filma razumljiv. Je prilagoditvena lastnost na hudo lakoto, na izredne razmere. Na skrajne okoliščine, v katerih nagon preživetja premaga moralo in gnus. Kot v drami o urugvajski ragbi ekipi Živi (1993), le da v letu 2020 na krožnik človeške svinjine ne vržeta mraz in pomanjkanje, pač pa neregulirana lakomnost. Izobilje redkih na račun revščine mnogih. Vladavina lakote v režiji laissez faire. Kanibalizem posameznikov potemtakem sploh ni tisto, kar je najbolj grozno, ker kanibalizem posameznikov preprosto ni nujen. Grozljivo je spoznanje, da je kanibalizem del sistema. Sistema, v katerem je hrane in vsega sicer dovolj, a ni mehanizmov, ki bi poskrbeli, da bi bilo dovolj za vse. To je sistem, v katerem lahko serješ navzdol, ne moreš pa srati navzgor. Igra preživetja, ki je igra moči. Ker če imaš pomanjkanje, imaš tudi ujetnike.
Antropologi pravijo, da je kanibalizem slab za dolgoročno preživetje naše vrste. Pravijo, da je težko vzdrževati populacijo, če bomo vsi poskusili jesti drug drugega. Kanibalizem je torej kratkoročna rešitev za preživetje v krizi. V krizi sistema, v katerem se trpljenje na dnu pretaplja v dobiček na vrhu. A če je kanibalizem za ljudi izhod v sili, je za kapitalizem modus operandi, le da tega ne vidiš, ko si zgoraj. A naj nas ne zanese, osrednja prispodoba je seveda absurdna. Kapitalisti seveda niso kanibali. Kapitalisti ne jejo ljudi, ne, kapitalisti ljudem zgolj ne dajo jesti. Kapitalisti ti tudi ne bodo rekli, da pojej soseda, ampak te bodo raje na primer vprašali, do katere točke je v zdravstveni krizi smiseln humanizem za vsako ceno. Vprašali te bodo, ali gospodarstvo ali ljudje, odgovor pa je že na pladnju. Ne, kapital ne je ljudi, kapital preprosto pripravi ljudi, da požrejo drug drugega. In ker se mu to zdi normalno, reče še dober tek. Španski Netflix horor pa ni filmska poslastica, temveč idejno zanimiv, a režijsko povprečen poobedek. Ima pa točno, čeravno neokusno sporočilo. Kapitalizem je kača, ki žre svoj rep. Kapitalizem je družbeni virus. Samo opazovati ga je treba. Solidaren je toliko, da preživi. Kapitalizmu ni v interesu, da ljudje umirajo. Kapitalizem ima gostitelje najraje na minimalcu. Kapitalizem je kanibalizem, v katerem mesa ne zmanjka, ni pa ga dovolj za vse.
