In preden nas spustijo v druge, vsaj bližnje občine, vam lahko predlagamo ogled nekaterih slovenskih, tokrat mladinskih filmov, ki so v zadnjih desetletjih prepričali največ gledalcev in kritikov. Pregledali smo spletne strani, preverili podatke o gledanosti in prebrali nekaj redkih recenzij, poleg tega smo za ocene zaprosili Tino Bernik, Dejo Crnović in Anžeta Lebingerja, ki občasno sodelujejo v našem kolektivu. Na koncu smo dobili deseterico, ki jo morate videti vsaj še enkrat.
Kekec nad samotnim breznom (1951)
Kekec, pastirček s pravim imenom Mežnarčev Gregec, je literarni lik, ki nastopa v treh zgodbah Josipa Vandota (1884–1944). Pripovedi je v letih 1918 (Kekec na hudi poti), 1922 (Kekec na volčji sledi) in 1924 (Kekec nad samotnim breznom) objavil mladinski list Zvonček. Gre za pogumnega in razigranega fanta z gorenjskih hribov, ki je dobil pomembno mesto v slovenski filmografiji. Po Vandotovih zgodbah so posneli tri filme. Najprej Kekec nad samotnim breznom po tretji Vandotovi pripovedki, ki so ga premierno prikazali 18. decembra leta 1951. Kekca je igral Matija Barl (1940–2010), Frane Milčinski Ježek je bil Kosobrin, France Presetnik Bedanec, Zdenka Logar pa Mojca. Glasbo je napisal Marjan Kozina, Ježek je dodal pesmico Kaj mi poje ptičica (Dobra volja je najbolja), ki jo je pel Tomaž Tozon. Večji del filma so posneli v Kranjski Gori, nekaj pri slapu Savica in nekaj v studiih. Leta 1963 in 1968 so posneli še filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane. Vse tri filme je režiral Jože Gale, pri prvem iz leta 1951 pa je treba omeniti, da je dobil v Benetkah zlatega leva za najboljši mladinski film.
Dolina miru (1956)
Deklica Lotti (Evelyne Wohlfeiler, 1951) in deček Marko (Tugo Štiglic, 1946) sta med letalskimi napadi zaveznikov postala siroti in ker nočeta v sirotišnico, zbežita v gore, kjer naletita na temnopoltega ameriškega pilota (John Kitzmiller). Režiser France Štiglic je bil v Cannesu nominiran za zlato palmo, ameriški igralec John Kitzmiller pa je leta 1957 dobil zlato palmo za glavno vlogo, kot prvi temnopolti igralec v zgodovini festivala. Ob mnogih nagradah je treba omeniti tudi puljsko zlato areno za glasbo Marjana Kozine.
Ne joči, Peter (1964)
Mladinski partizanski filmi so bili v bivši državi povsem resen žanr, ki pa navadno ni postregel z vrhunskimi izdelki. V primeru filma Ne joči, Peter je bilo drugače. Partizanska minerja dobita na videz neatraktivno nalogo, da na osvobojeno ozemlje pospremita tri sirote, med njimi tudi navihanega Petra (Martin Lubej, 1960). Zgodba, ki jo je režiral France Štiglic (napisal jo v sodelovanju z Ivanom Ribičem, Vladimirjem Kochom in Andrejem Hiengom), je v takrat dovoljenih okvirih zelo duhovita, a ne pozabi na svoje osnovno politično poslanstvo.
Pastirci (1973)
Povest Franceta Bevka iz leta 1935 govori o treh fantih in dekletu, ki postanejo pastirci in v tolminskih hribih pasejo ovce. Otroci so sirote v okolju, kjer vlada velika revščina. Bevkovo zgodbo (Bevk je pomagal tudi pri scenariju) je na veliko platno postavil France Štiglic, igrali so Demeter Bitenc, Andrej Čevka, Marija Hozjan, Tone Kunter, Miha Levstek, Bogo Ropotar, Ksenija Sinur, Nadja Strajnar in Jože Zupan. Film je na 21. festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju leta 1974 dobil zlato areno za glasbo, ki je delo Alojza Srebotnjaka.
Sreča na vrvici (1977)
Dve leti po knjigi Vitana Mala Teci, teci, kuža moj je Jane Kavčič posnel tudi film. Zgodba je preprosta: glavni junak Matic (Matjaž Gruden) nastopi v filmu, v katerem snema skupaj z velikim novofundlandcem Jakobom. Matic se ob koncu snemanja v psa zaljubi, zato ga poskuša na vse načine zadržati, kar mu na koncu tudi uspe. V filmu so tudi Lidija Kozlovič, Nino de Gleria, Mitja Tavčar, Manca Košir, Ivo Ban, Vesna Jevnikar… Naslovno skladbo je napisal Dečo Žgur, besedilo Svetlana Makarovič, pela je devetnajstletna Marjeta Ramšak.
Ko zorijo jagode (1978)
Branka Jurca je leta 1974 napisala mladinsko povest o Jagodi Kopriva (Irena Kranjc), o dekletu, ki končuje osemletko in se uspešno vključuje v življenje odraslih. Če odštejemo ljubezensko življenje. Na tem področju se odloča med lepim, a zvitim Dragijem (Metod Pevec), ki ga zanimajo predvsem spolni odnosi, in zaljubljenim, a neizkušenim Nejcem (Roman Goršič), ki ima veliko osebnih težav. Na koncu se v skladu z normami tistega časa Jagoda Kopriva odloči pravilno. Film je nekaj let po zelo uspešni knjigi posnel Rajko Ranfl.
Poletje v školjki (1985)
V Piranu in Portorožu je Tugo Štiglic posnel film po zgodbi, ki sta jo podpisala skupaj z Vitanom Malom in govori o mladosti v Portorožu in Piranu. Zaljubljeni par sta Tomaž in Milena (David Sluga in Kaja Štiglic), edini pravi Tomažev prijatelj pa ribič Luka (Boris Kralj). Zgodba o rivalstvu med dvema skupinama mladostnikov, ki ga zaključi skupna akcija proti roparjem školjčišča, je dobila leta 1988 nadaljevanje. Film je ostal v spominu tudi po popevki Prisluhni školjki, ki sta jo prispevala Jani Golob in Milan Jesih, zaigral pa ansambel Black&White.
Čisto pravi gusar (1987)
Marko Miklavič je igral vlogo osemletnega Petra v filmu, ki ga je posnel Anton Tomašič po scenariju Marcela Buha. Film so snemali na Cresu, v bistvu je šlo, kot mnogokrat pri naših filmih, za zgodbo filma v filmu. Deček Peter namreč spremlja ekipo, ki snema gusarski film, v glavi pa se odvija njegov film. Igrali so tudi Janez Albreht, Ivo Ban, Rok Bogataj, Marijana Brecelj, Slavko Cerjak… Pesem Pustite nam ta svet je zapel takrat še klasični popevkar Vlado Kreslin, glasbo je napisal Jani Golob. Da ne bi česa vrgli vstran, je bila ob filmu posneta tudi nadaljevanka.
Gremo mi po svoje (2010)
Približno 210.000 gledalcev je videlo mladinski film Mihe Hočevarja, ki je skupaj z Matevžem Lužarjem tudi napisal scenarij o peripetijah tabornikov v Posočju. V vlogi taborniškega starešine je zaigral Jurij Zrnec, ob njem pa je nastopila ekipa mladih naturščikov. Najbolj gledan slovenski film vseh časov (odkar te številke uradno merijo) je leta 2013 dobil tudi nadaljevanje, v katerem se je ob Juriju Zrnecu pojavil tudi Tadej Toš. Zgodba drugega dela govori o taborniškem spopadu med »žabarji« in »štajerci«, dosegli so še vedno spoštljivih 130.000 gledalcev.
Gajin svet (2018)
Po scenariju Petra Bratuše, Špele Levičnik Oblak in Jureta Karasa je Peter Bratuša posnel zmerno mladinsko uspešnico (približno 80.000 gledalcev), v kateri so nastopali Tara Milharčič (Gaja), Neža Smolinsky, Sebastijan Cavazza, Ajda Smrekar, Nataša Barbara Gračner, Judita Zidar, Manca Dorrer, Jernej Tozon… Enajstletna Gaja ostane v ločeni družini s sestro in očetom zdravnikom, ki mora po odhodu žene na novo vzpostaviti odnose s hčerkama. Film govori tudi o spletnih nevarnostih, ki prežijo na mladino, in je dobil solidne kritike.
