Vteh dneh se je v mojem sadovnjaku zgodilo nekaj čudnega. Na nizkem severnem pobočju v eni najbolj meglenih in deževnih dolin štajerskega podeželja – na koncu poletja, ki je namesto s soncem obdarjalo z vesoljnimi potopi – je vzcvetela jablana. Pravkar. Zdaj. Prejšnji petek. Šampanjska reneta, ki, kadar ne cveti v avgustu, v oktobru rodi zlatorumene plodove z rdečim poprhom, je sredi temnozelenega listja, ki se počasi pripravlja na jesen, povila popek, ki je malo bel in malo roza. Počasi se odpira in diši, kakor da bo jutri maj.
Dogodek je absolutno izvenserijski in po vseh pravilih kozmičnega reda spominja na znamenje. Že od petka, ko me je popek kakor magnet potegnil k sebi med pobiranjem...
Danes se začenja 23. festival slovenskega filma (FSF). Namesto v Portorožu se dogaja v ljubljanskem Kinu Komuna ter kombinirano še na spletu, namesto...