Zmotilo je, da se je primer vrtel predvsem okrog romskega porekla nasilnega učenca, čeprav je ozadje nasilnega vedenja bistveno bolj kompleksno. Je pa lahko vzroke zanj iskati tudi v slabem socialno-ekonomskem položaju, na katerega so pripadniki različnih manjšin žal obsojeni pogosteje kot večinsko prebivalstvo, pa ne zgolj po lastni krivdi.
Napad romskega učenca je hitro postal del napačno poimenovane »romske problematike«. In prilil še nekaj olja na že dlje časa tleči ogenj nezadovoljstva in napetosti. Nato se je zgodil še kočevski romski napad na policiste in v jugovzhodnih občinah je »zagorelo«. Lokalne civilne iniciative pa so zagrozile, da ne bodo več preprečevale nastajanja vaških straž in drugih oblik organiziranja prebivalcev, če se vlada ne bo odzvala. Takšne grožnje so nevarne, saj morebitno samoorganiziranje zgolj podpihujejo.
Ali je četrtkov napad neromskega odraslega na romskega otroka v eni od osnovnih šol na Dolenjskem, ki je bil doslej deležen veliko manjše medijske pozornosti kot brežiški, mogoče postaviti v kontekst takšnega samoorganiziranja v zelo razgretem ozračju, ne moremo soditi, saj ne poznamo vseh okoliščin. Lahko pa tudi ob tem primeru, ko je poreklo storilca in žrtve obrnjeno, ponovimo, da nasilje ni povezano z etnično pripadnostjo. Nasilje je nesprejemljivo ne glede na to, kdo ga zagreši, in ne glede na vzrok.
Zato velja posvariti pred poskusi obravnavanja obeh dogodkov z različnim vatli. Če je bil pri nasilju Roma nad Neromom glavni, posplošeni poudarek ta, da je napadalec pač Rom, je pri nasilju Neroma nad Romom poudarek – kaj? Da ga je Rom sprovociral, kar naj bi upravičevalo uporabo sile?
Politiki v teh dneh ugotavljajo, da je integracija Romov v jugovzhodni Sloveniji spodletela. Bolj korektno bi bilo reči, da se integracija pravzaprav še niti ni začela, saj se, dokler bodo Romi diskriminirani, marginalizirani in getoizirani, niti ne more. Osnova za integracijo je občutek sprejetosti in enakovrednosti. Tega pa populistični politiki, ki na veliko opletajo s tem pojmom, ne razumejo.
Spodletelo pa je v precejšnji meri medresorsko načrtovanje in izvajanje romskih politik, kakor sodeč po javnomnenjski anketi, ki jo danes objavljamo v Dnevniku, pretežno menijo tudi vprašani državljani, zlasti tisti iz jugovzhodne Slovenije, nekoliko manj kritični pa so, verjetno iz lastnih izkušenj, tisti iz Prekmurja.
Izkazuje se, da je bilo veliko denarja za Rome porabljenega nenamensko, da so se dobri učinki ukrepov izničili, potem ko so (evropski) projekti ugasnili, ali pa da se projekti izvajajo zaradi projektov samih ne glede na učinek. Izkazuje se tudi, da je socialna zakonodaja ponekod povzročila nasprotne učinke od želenih in jo je treba posodobiti (pa ne le zaradi Romov). Kontinuitete strokovnega dela z Romi na terenu in v šolah, ki je ključna, pa ni bilo (dovolj), tudi zato, ker je strokovnih delavcev premalo. To, nekoliko presenetljivo, kot problem prepoznava tudi več kot tretjina anketirancev v omenjeni raziskavi.
Reševanja konflikta se ponovno lotevamo šele, ko je že premočno, celo nevarno eskaliral, kar lahko vodi le v še večjo nestrpnost in sovražnosti tako na relaciji med romsko skupnostjo in večinskim prebivalstvom kot tudi znotraj romskih naselij samih. Povečana represija ne more pripeljati do rešitev; ker je represija odgovor na posledice, ne rešuje pa vzroka. Žrtve poslabšanega stanja in dodatnega pritiska diskriminacije pa bodo spet že tako ali tako sistemsko zapostavljeni romski otroci.
