Za Zorana Crnkoviča težko rečemo, da je bil razvpit izvajalec pop glasbe, zato pa je bil nadvse cenjen znotraj glasbeniške srenje. Enako velja za njegovo osnovno zasedbo Jutro, ki je bila ustanovljena leta 1970 in so se imenovali enako kot nukleus zasedbe Bijelo dugme, ki naj bi prav na poti domov z ljubljanskega Boom festivala na vlaku proti Sarajevu spremenili ime. Kot pravi Dragan Bulič, sta v prvi postavi Jutra igrala še Pavle Ristič na bobnih in Marjan Frol na basu. V duhu časa in žanra, na katerega je bistveno vplival Jimi Hendrix, prav tako pa zasedba Cream, kjer je vlogo kitarskega heroja prevzel Eric Clapton, so bili tudi Jutro trio. In če je kdo tako kitarsko kot vokalno natančno izvajal Claptona, je bil to Zoran Crnkovič, čeravno je kot osnovnega vzornika tudi on navajal Hendrixa, njegovo žanrsko vodilo delovanja pa je bil John Mayall. »Jaz sem ravno toliko dobro pel, da mi ni bilo treba najeti pevca. To je bilo bolj ekonomično. Trio je bil takrat zelo ekonomičen bend, takrat jih je bilo veliko. Na primer Bumerang, Faraoni, Oko, hrvaški bendi, YU grupa. Trio je bila običajna postava v Jugi. Pa zajebana, težka. V triu je zelo težko igrati. Zelo moraš paziti na aranžmaje. Ker si omejen na tri inštrumente, veliko pade na kitarista. In ravno v triu je fenderica najboljša, ker je spremljava na njej enkratna. Ko sem imel kitaro gibson les paul, tako kot večina, pa SG ali pa 355, tisto je potem slaba spremljava,« je povedal ob priložnosti.
Avtorskih idej mu ni manjkalo
Pretežno je igral na kitaro fender stratocaster letnik 1968, ki jo je od pilota Lufthanse, ki mu jo je pripeljal iz ZDA, kupil na začetku 70. let. Vendar pa Zoran Crnkovič širše gledano nikdar ni pridobil statusa kitarskega heroja, kot tudi ne pop zvezdnika, čeravno je za to imel vse nastavke. Leta 1972 je bil na primer del prve postave zasedbe Srce, kjer pa je namesto njega kaj kmalu začel igrati kitaro Marjan Maliković. Njegovo Jutro je bila nestanovitna zasedba, v kateri so se poleg že omenjenih osnovnih dveh članov zvrstili še Miro Tomassini na basu, pa Dragan Gajić - Gajo na bobnih, Lado Jakša na saksofonu, Jordan Gančev, kasnejši klaviaturist zasedbe Hazard, in Alan Jakin, prav tako pokojni novogoriški kitarist, ki se je uveljavil predvsem skozi dolgoletno igranje pri skupini Avtomobili. Prav s slednjimi bi se Jutro in snovanje Crnkoviča morda dalo primerjati, ne glede na to, da so bili Jutro v osnovi blues rock zasedba, ki je v 70. letih na samostojnih nastopih v menzi študentskega naselja zmogla nabrati tudi 1500-glavo občinstvo. Kdor je v tistih časih hotel poslušati blues rock, je šel na Jutro, podobno, kot se gre dandanes na Bad Notion, zasedbo njegovega sina. V nečem drugem je iskati podobnost. Tako pri Jutru kot pri Avtomobilih se da pri avtorskih skladbah zaznati okusnost ali pač neforsiranost oziroma blagost, obenem pa umetelnost igranja, je pa Avtomobilom uspela močnejša kariera.
Crnkovič ni bil samo izvrsten kitarist, ampak je imel tudi zelo spodoben glas, prav tako mu ni manjkalo avtorskih idej. »Poslušali smo predvsem črnsko glasbo,« je dejal ob neki priložnosti. Prenos afroameriškega blues ali soul izročila v slovenščino je bil pretežno problematičen, a prav Crnkoviču se je ob Bončini, četudi v slovenščini, ki velja za zagaman jezik, uspelo približati »blue notu«, torej tistemu za blues značilnemu tonu. Poznamo skladbo Kakšna ženska? Zasedba Jutro jo je posnela decembra 1978. »Kakšna ženska, fantje moji, to ni ženska, kača je,« se glasi osrednja vrstica. Danes bi znal razburiti 8. marec, če obudimo spomin na čase, ko je bilo še legitimno opevati moško ulično spektatorstvo, kakršnega so omogočale pozicije iz lokala Bangladeš nasproti stavbe RTV, pa lahko skladbo okličemo za remek delo. A danes jo težko slišimo v radijskem etru. Izšla ni na nobenem nosilcu, ampak obstaja zgolj v radijskem arhivu.
Znan po dobrih šalah
Ob Crnkoviču, ki se je z glasbo poklicno nehal ukvarjati, potem ko je dobil službo tonskega tehnika na RTV Slovenija, nasploh lahko dobimo občutek, kot da je v svoji drži blues rock viteza v džins jakni in kavbojskih škornjih zaviral sebe. Predvsem, kar zadeva samo promocijo. Kot da bi sam hodil po hodnikih RTVS in kolegom urednikom težil, naj se ga ne vrti preveč, ker je njegova pop kariera preteklost. Kot da ni premogel niti kančka Damjana Murka v sebi. Kdo drug bi na skladbah, kakršne mu je vseeno uspelo zabeležiti v obliki posnetkov, naredil kariero, ki bi se podaljšala tudi v 90. leta in naprej. Recimo skladba Gremo na morje, ki jo je leta 1974 izvedel na Slovenski popevki, spada med zimzelene in docela konkurenčne Zlati obali, skladbi podobnega občutja skupine Srce iz leta 1972. In kot je v teh dneh slovesa javno zapisal Brane Kastelic, je skladbo Vsak dan za istim šankom najprej ponudil njemu, Crnkoviču, in šele potem Bončini, a jo je prvi kdo ve zakaj zavrnil. Kot da se mu ni dalo izpostavljati in je raje veljal za priljubljenega RTV-sodelavca, znanega po dobrih šalah. Tako kot takrat, ko se je Helena Blagne v studiu 14 potožila, da se ne sliši dobro v slušalkah, Crnkovič, ki jo je snemal, pa je navrgel: »Morda je tako bolje?«
Edina LP-plošča zasedbe Jutro z naslovom Dobro jutro, ki je izšla leta 1980, ni bila najbolj posrečena. Na njej prevladujejo jazz rock harmonije in veščine, izrazito prepoznavne uspešnice pa ni premogla. Skladbe kot Glasba vzame so v tistem času, ko je na glasbeni sceni že prevladal zvok novega vala, zvenele nevznemirljivo, pa tudi snemanje je potekalo neambiciozno postransko, ob menjajoči se zasedbi, v prostih terminih, ko v RTV-studiu ni bilo nikogar drugega ali je kdo drug odpovedal termin. Škoda.
Ob Zoranu Crnkoviču se da dobiti vtis, da ga je slišalo in doživelo premalo ljudi. Sploh v živo, kar je bilo v 90. letih mogoče v diskoteki Turist, kjer je ob Pavletu Rističu in Janiju Hacetu, kdaj pa tudi še s perkusionistom Ninom Mureškičem nekaj časa nastopal z blues rock programom oziroma z zasedbo Deja Vu. Slovenski glasbeniki, ki so igrali blues, so učinkovali kot neposrečen približek, medtem ko je Crnkovič deloval kot prepričljiv in neposreden medij s koreninami. Kot blueser s pokritjem.
