Ameriški kipar Alexander Calder (1898–1976) je že v zgodnji mladosti začel oblikovati predmete iz lesa in žice, izšolal se je za strojnega inženirja, vendar je poklic opustil, se vpisal na Art Students League v New Yorku in se posvetil umetniškemu ustvarjanju. Začel je kot risar in ilustrator, toda odločilen je bil njegov odhod v Pariz leta 1926, kjer je spoznal Marcela Duchampa, Pieta Mondriana in Jeana Arpa ter vrsto drugih avantgardnih umetnikov različnih profilov in interesov. Po letu 1930 je s kovinsko žico »risal« abstraktne objekte, ki jih je prvič razstavil dve leti pozneje, med njimi so bili nekateri tudi premični in zanje je Duchamp predlagal oznako mobili. Istega leta se je pridružil skupini Abstraction-Création, ki so jo ustanovili Auguste Herbin, Jean Hélion in Georges Vantongerloo z namenom, da se zoperstavi močnemu vplivu surrealistov, zbranih okrog Andréja Bretona. Calderjev nesporno najbolj izstopajoči prispevek k modernističnemu kiparstvu pa je uvedba gibanja v kipe, s čimer je umetnosti volumna dodal dimenzijo časa in s tem obveljal za pionirja kinetizma.

Calderjev nesporno najbolj izstopajoči prispevek k modernističnemu kiparstvu pa je uvedba gibanja v kipe, s čimer je umetnosti volumna dodal dimenzijo časa in s tem obveljal za pionirja kinetizma.

Interakcije med statičnimi in gibljivimi kipi

Kustosinji Carmen Giménez in Ana Mingot Comenge sta na razstavi v Umetnostnem muzeju italijanske Švice zbrali 35 avtorjevih del, nastalih med letoma 1930 in 1960, v bistvu zgoščeno retrospektivo njegovih ključnih prispevkov k razvoju kiparstva preteklega stoletja. Večino eksponatov je posodila Calderjeva fundacija iz New Yorka, kustosinji pa sta se osredotočili na interakcije med statičnimi in gibljivimi kipi, na njihovo harmonično sobivanje v prostoru, ki ga barva in gibanje nadgrajujeta z vzdušjem, zaznamovanim z dimenzijo časa. Razstava se začne s trenutkom, ko se je umetnik osvobodil anekdotičnosti in prestopil v abstrakcijo, ki ne potrebuje zunanjega referenta, da bi polno zaživela. Pomembno vlogo imajo pri tem seveda barve, od črne in bele do izbranih primarnih odtenkov, ki nas takoj spomnijo na Mondrianovo slikarstvo, s to razliko, da so pri Calderju gibljive komponente v prostorskih konstelacijah. Lugano je za razstavo med drugim pridobil tudi legendarno Croisiere iz leta 1931, neke vrste »inkunabulo«, iz katere je kipar potem razvijal svoje mobile. V ravnovesju oblik in materialov nato sledimo premišljeni postavitvi skulptur s poudarkom na njihovi avtonomiji, v izogib morebitnim ponavljanjem oblikovnih zasnov in vizualnih učinkov v omejenih prostorskih danostih.

Tri razstavne dvorane, v katerih so razporejene Calderjeve plastike, se morda komu zdijo (pre)skromne za retrospektivni prikaz, saj smo iz drugih muzejev vajeni veliko obsežnejših predstavitev opusov modernih klasikov, toda bolje je manj kot preveč, osredotočenje na bistveno in pregledno je do gledalca prijaznejše in hkrati spodbudno, ker ga navaja k lastnemu odkrivanju dodatnih informacij iz drugih virov in relevantnih referenc.

Skulpture pritrjene na strop

Večina Calderjevih mobilnih skulptur je pritrjena na strop, sestavljajo jih žice, na katere so na različnih mestih pritrjene z osnovnimi barvami enotno obarvane kovinske plošče različnih oblik in velikosti, konstrukcijo pa premika bodisi elektromotor bodisi zgolj veter oziroma pretok zraka v prostoru, v katerega so postavljene. Gibanje vnaša v kiparski organizem prisotnost in pretok časa, ravnovesje med sestavnimi elementi vsake skulpture pa v končni posledici daje vtis skorajda sanjske poetičnosti in kozmičnega skladja. Sam umetnik je svoj pristop h kiparstvu povzel v izjavi, da bi želel narediti »Mondriana, ki se premika«. Jean-Paul Sartre pa je v besedilu, ki ga je napisal za katalog umetnikove razstave v pariški galeriji Louis Carré leta 1946, Calderjeve kipe primerjal z morjem, katerega valovanje se neskončno ponavlja, a je vsakič novo, drugačno. Od leta 1950 do njegove smrti leta 1976 je kiparja zastopala slovita pariška galerija Maeght, ki je založila tudi več njegovih grafičnih edicij. V tem obdobju je umetnik dobil niz naročil za monumentalne javne plastike v New Yorku, Grand Rapidsu in Chicagu ter v Montrealu, Ciudadu de Mexicu, Parizu in Spoletu, kajti po letu 1960 je že dosegel svetovno slavo, muzeji pa so kar tekmovali med seboj, kdo mu bo priredil imenitnejšo razstavo. Za velikanske stabilne kipe je najprej naredil aluminijaste makete, po katerih so v tovarni Biémont v Toursu, nedaleč od njegovega francoskega domovanja, izdelali njihove povečave iz nerjavečega jekla, ki jih je umetnik nato še prebarval. Posebna ekipa mojstrov je zanj delala petnajst let, skulpture pa so bile sestavljene iz več elementov, tako da jih je bilo mogoče prevažati z vlakom in sestaviti v predvideno celoto na lokacijah, kamor so bile namenjene.

{MEDIA_POSITION}ArticleEmbed-688936{/MEDIA_POSITION}

Calder se je zavestno izogibal simetriji, ker je hotel sugerirati gledalcu, naj njegove skulpture gleda z različnih točk, ne da bi se podredil kakršni koli hierarhiji zaznave s potencialno dominantnega očišča. Ena od možnih razlag tega kompozicijskega načela je morda večkrat ponovljena avtorjeva izjava, da so ga navdihovala ozvezdja in vesolje nasploh, kjer se nebesna telesa prosto gibljejo in pojavljajo v asimetričnih kombinacijah. Gibanje svojih mobilnih skulptur je zasnoval s skrbnim kalibriranjem sistemov soodvisnosti mas in protiuteži ter na ta način relativiziral gravitacijo, z lahkotnim lebdenjem in premikanjem v prostoru je kipe vključil v igro naključij, primerljivo z igro svetlobe v naravi. Že leta 1933 je umetnosti kritik Anatole Jakovsky zapisal, da se v »Calderjevem ateljeju srečujejo planeti. S čudovitimi ritmi in sestavi natančno zaznamo prihajanja, odhajanja in gravitacijska razmerja planetov in njihovih satelitov.« Tudi s tem je Calder z radikalnim in inovativnim posegom v razvoj modernega kiparstva pokazal, kako obvladati prostor, ne da bi ga zavzeli.