V ponedeljek so Kuba in Združene države Amerike odprle veleposlaništvi v Washingtonu in Havani. Gre za pomembno etapo v otoplitvi med državama, ki se je začela po tem, ko sta decembra lani, po 55 letih sovražnih odnosov, oba voditelja, Barack Obama in Raúl Castro, napovedala normalizacijo odnosov. Ponedeljkovo odprtje veleposlaništev naj bi omogočilo tudi lažja potovanja in selitve Kubancev v ZDA. Vendar se zdi, da nekateri kubanski vrhunski športniki niso mogli potrpeti do 20. julija in so tudi v zadnjih mesecih izkoristili tekme in tekmovanja v tujini za to, da se niso vrnili domov.
V zadnjih mesecih se je tako kljub napovedi, da bo v Havani kmalu odprto veleposlaništvo ZDA, nadaljeval pogost pojav med kubanskimi vrhunskimi športniki, ki ga režim označuje kot »izdajo domovine«. Ker pa so se odnosi z ZDA izboljšali in so zato kubanski športniki v zadnjih mesecih večkrat gostovali tam, do takšnih pobegov v zadnjem času prihaja zlasti na ameriških tleh.
Bežijo nogometaši, igralci bejzbola, boksarji...
Tako so v soboto v Baltimoru v ameriški zvezni državi Maryland na tekmi severno- in srednjeameriškega prvenstva med Kubo in ZDA manjkali štirje kubanski nogometaši, tudi najboljši igralec Ariel Martínez, ki ima 29 let. Po hudem porazu 6:0 se je kubanski selektor še bolj kot na tekmi razjezil na novinarski konferenci, ker so se vsa vprašanja nanašala le na odsotnost štirih igralcev. »Ti, ki so odšli in so izbrali svojo pot, me ne zanimajo!« je vzkliknil.
Junija se s panameriških iger v Torontu (Kanada) v Havano niso vrnili štirje člani kubanske veslaške ekipe in dva potapljača. Pravzaprav se redko zgodi, da ob nastopu kubanskih športnikov v tujini ne bi prišlo do tovrstnega dezerterstva. Nekateri pa menijo, da je bil beg štirih nogometašev pred nekaj dnevi zadnja takšna »izdaja domovine«, saj naj bi odslej, to je po odprtju ameriškega veleposlaništva v Havani, kubanski športniki lahko v ZDA odšli živet po zakoniti poti.
Vsekakor so bili v preteklosti za režim bratov Castro največji udarec dezerterji iz vrst boksarjev in igralcev bejzbola, ki sta najbolj priljubljena športa na otoku, veliko bolj kot nogomet. Ubežnika s Kube sta na primer dva svetovna prvaka v boksu, sicer v lažjih kategorijah: 34-letni Guillermo Rigondeaux in 32-letni Erislandy Lara. Obema pobeg prvič ni uspel, ker sta to poskušala v Braziliji, kjer so ju oblasti, ki so bile naklonjene kubanskemu režimu, prijele in vrnile na Kubo. Lara je zato naslednje leto zbežal s Kube na motornem čolnu, Rigondeaux pa leta 2009 ob tekmovanju v Mehiki.
Prebegnili zaradi desetkrat višje plače
Konec junija je bil še posebej hud udarec za Kubo, ko se s tekme s Severno Karolino (ZDA) nista vrnila dva igralca bejzbola. Sicer sta na Kubi dobivala mesečno plačo v višini več deset tisoč evrov, kar je izjemno veliko za državo, kjer profesionalni šport uradno ne obstaja. Toda v ZDA in na Japonskem lahko upata na vsaj desetkrat več. Leta 2012 je na primer 22-letni Yasiel Puig popisal pogodbo z Dodgerji iz Los Angelesa za 42 milijonov dolarjev (39 milijonov evrov), leta 2013 pa 26-letni José Abreu z White Sox iz Chicaga za 68 milijonov dolarjev (62 milijonov evrov). Oba mlada milijonarja omenjamo seveda zato, ker sta tik pred podpisom pogodbe zbežala s Kube.
V ZDA Kubanci tako dobijo politični azil, po enem letu pa vizum za bivanje, kot predvideva zakon iz leta 1966. Taki pobegi zelo prizadenejo kubanski režim, tudi zato, ker država precej vlaga v šport, kjer se želi izkazati, potem ko ji je s socialističnim družbenim projektom spodletelo v prizadevanju, da bi ustvarila gospodarsko uspešno državo in družbeno blaginjo.
Takšne »izdaje domovine«, ki so se doslej pogosto dogajale pri kubanskih vrhunskih športnikih, pa v preteklosti niso bile znane pri več deset tisoč kubanskih zdravnikih, ki so delali ali še delajo v tujini, predvsem v Venezueli. Zdravniki naj bi bili celo najpomembnejši »izvozni artikel« Kube, ki v zameno od Venezuele dobi nafto. Zahodni mediji sicer trdijo, da kubanski zdravniki niso za vedno zbežali s Kube, ker naj bi imel kubanski režim njihove družine za talce.
