Gašper, devetošolec radovljiške osnovne šole A. T. Linharta, si je včeraj oddahnil. Improvizirano sodišče, ki so ga sestavljali tako odvetniki ter njihovi sodelavci kot devetošolci, ga ni spoznalo za krivega, zato se je, namesto da bi šel v zapor, lahko vrnil k pouku. Čeprav se je sam javil, da bo na simulaciji glavne sodne obravnave igral obdolženca, se v svoji vlogi ni dobro počutil. »Vsi so me tako čudno gledali,« je dejal po koncu obravnave.
»Sojenje res včasih spominja na predstavo, a ni prijetno niti za obdolženca niti za oškodovanca,« poudarja nekdanja sodnica, danes pa odvetnica Barbara Nastran, pobudnica približevanja sodnih postopkov otrokom. S svojimi kolegi že nekaj let zapored za radovljiške šolarje pripravlja takšen dogodek. Zato da bi se otroci zavedali, da že pri 14 letih sami odgovarjajo za svoja morebitna kazniva dejanja, pa tudi, da se sodišča, če bodo imeli opraviti z njim, ne bodo bali.
Tokratni obdolženec Tim se je ukvarjal s preprodajo marihuane. Na železniški postaji naj bi Krisu izročil 10 gramov, nekaj je Kris zadržal zase, nekaj je preprodal naprej. Tako je vsaj pisalo v namišljeni obtožnici, ki pa bi bila kaj hitro lahko tudi povsem prava. V vlogi tožilke je sicer nastopala odvetnica Nastranova.
In kako se je razpletlo? Zgodba Krisa se je med zaslišanjem tako razlikovala od Timove, da učenci niso mogli več zadrževati smeha. Tiste, ki so si nadeli vloge tožilcev in odvetnikov in ki so pomagali sodniku, je to še bolj spodbudilo, da so vanj vrtali z neprijetnimi vprašanji. Krisove »laži« so obdolženca Tima začele motiti. »Ali lahko jaz ugovarjam,« je vprašal, vidno vznemirjen. »Ne, vi ste vendarle obdolženec,« ga je tokrat v vlogi sodnika poučil odvetnik Damijan Pavlin.
Navidezno sojenje so zapletla še nadaljnja zaslišanja prič. Zgodba Timove in Krisove prijateljice Fride, ki jo je odigrala Rafaela, se je razlikovala od obeh že slišanih; zgovorna prodajalka v kiosku Monika, ki jo je igrala Klavdija Tomažič, sicer sodelavka v odvetniški pisarni, pa je bila polna negotovih podatkov. Sodnik je na koncu, da bi razbremenil pogumnega devetošolca, odločil, da je bila bolj prepričljiva obramba obdolženca, in je Tima oprostil kaznivega dejanja. Nastranova, ki je sicer predlagala dvoletno zaporno kazen, pa je napovedala pritožbo na višje sodišče.
Pred sodnika v spodnjicah?
Pogovor o vtisih po obravnavi so učenci hitro speljali na odmevnejše sodne primere, organizatorji pa so jih raje poučili o ustreznem obnašanju na sodišču, kamor sodi tudi spodobno oblačenje vseh, ki vstopijo v sodno dvorano. Čeprav sodnik za neprimerno oblačenje lahko obiskovalca sodišča denarno kaznuje, zapletov z oblačili ni malo, opozarja Nastranova. Spominja se obdolženca, ki se je pred sodnika postavil zgolj v spodnjicah, a ga ta ni želel zaslišati. Pripetilo pa se je tudi, da so zaslišali moškega, ki je bil oblečen v žensko, saj zgolj s tem pravil o spodobnosti oblačenja na sodišču ni kršil.
»Če boste kdaj morali na sodišče, se ne zapletajte v laži, saj se iz njih ne boste mogli izviti,« je ob koncu učencem na srce položila učiteljica Mojca Čadež. Učence pa je ob tem zanimalo, kaj bi se pripetilo, če bi vabilo sodišča preprosto spregledali. »Po vas bi k vam domov na vaše stroške prišli policisti. Navsezgodaj zjutraj, ko bi vi zagotovo še spali. Časa za urejanje in oblačenje ne bi imeli prav veliko.« Takšen odgovor je učencem več kot zadostoval.
